Marija Jakše, za vse njej drage ljudi pa Mari, je srčna dobrotnica, ki vedno najprej pomisli na druge. »Kaj potrebuješ? Ti kaj pomagam? Rabiš kaj?« so vprašanja, ki jih izreka iskreno in iz srca. In če lahko pomaga, bo to tudi storila. Brez velikih besed in pričakovanj. Takšna nesebična pomoč je danes vse redkejša, zato nikoli ne ostane neopažena. Toda Mari ostaja skromna. Vesela je le iskrenega nasmeha, objema in preproste besede »hvala«.

O Mari Jakše smo v Kmečkem glasu že pisali, saj ji je Zveza kmetic Slovenije leta 2018 podelila najvišje priznanje, podeljeno kmetici – naziv kmetice leta, ki ga s ponosom nosi še danes. Naslednje leto je bila izbrana še za Osebnost meseca na lokalni televiziji Vaš kanal. Aprila letos pa je zbirki več kot 130 priznanj dodala še grb Mestne občine Novo mesto, ki ga je prejela ob praznovanju občinskega praznika.

Ob Mari Jakše iz Malega Podljubna ljudje redko govorijo le o njenem delu, vedno tudi o njeni dobroti, toplini in neverjetnem občutku za ljudi. Zato jo imajo radi prav vsi – domači, sosedje, društvene kolegice, otroci, s katerimi tako rada sodeluje, in vsi, ki so jo kadarkoli srečali. Ko srečaš in spoznaš Mari, je preprosto ne pozabiš več.

Ko je letos prejela grb Mestne občine Novo mesto, jo je v dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine spremljala družina: mož, hčerki z družinama, mama, brat z družino, pa tudi vaščani, prijatelji in stanovske kolegice iz Društva kmečkih žena Novo mesto, ki jo je skupaj s PGD Mali Podljuben in KS Birčna vas predlagalo za to prestižno občinsko priznanje. Na oder in z odra so jo pospremili z glasnim aplavzom, saj so se prav vsi strinjali, da je priznanje prišlo v prave roke. Ne zato, ker bi si ga sama želela, prav nasprotno. Mari vedno raje stopi korak nazaj, da lahko v ospredje stopijo drugi. Toda prav takšni ljudje največkrat pustijo najglobljo sled – v ljudeh in kraju, kjer živijo in delujejo.

Zrasla ob kmečkem delu

Mari se je rodila v Mirnopeški dolini na večji kmetiji, kjer je že zgodaj spoznala, kaj pomenijo delo, odgovornost in povezanost družine. »Za boljši kos kruha pa za balo skup spravit se je pri 15 letih zaposlila kot šivilja v šiviljskem obratu Beti v Mirni Peči. Vendar jo je Jožetova ljubezen kmalu speljala na takrat še odročni Mali Podljuben, ko še ni dopolnila niti 21 let. Že naslednje leto se jima je rodila hči Meri, čez štiri leta še hči Jožica. Po rojstvu mlajše hčerke je ostala doma ter se povsem posvetila družini in delu na kmetiji,« so o njej zapisale predlagateljice.

Jakšetova kmetija obsega osem hektarjev lastne in pet hektarjev najete obdelovalne zemlje, šest hektarjev gozda ter nekaj vinograda. Čeprav leži v nižinskem območju, so skoraj vse površine prislonjene v breg, težka rdeča ilovica pa zahteva ogromno truda za obdelavo. Usmerjeni so v prirejo mleka in vzrejo telic za obnovo lastne črede. Odkar se je upokojil mož Jože, delo na kmetiji lažje opravita skupaj. Dolga leta pa je Mari postorila vse: pomagala pri telitvah, preverjala lego telička in jo po potrebi naravnala ter poklicala pomoč, kadar je bila ta potrebna. Ob vsem tem je skrbela še za družino, dom in ostarelega, bolnega tasta. In vendar pri njih doma nikoli ni manjkalo topline. Njihov dom je urejen, vrata odprta, miza pa vedno ponuja domače dobrote.

Dobrote, ozaljšane z zlatom

Mari ni le pridna kmetica, ampak tudi izjemna gospodinja in mojstrica domače peke. Njeni kruhi, potice, šarklji, štruklji, jabolčni zavitki in pletenice že leta navdušujejo na različnih ocenjevanjih domačih dobrot, kjer posega po najvišjih ocenah.

V svoji zbirki ima več kot 130 priznanj, med njimi številna zlata priznanja in plakete. Poseben dosežek so štiri plakete z državnega ocenjevanja kruha v Beli cerkvi, kar pomeni kar dvanajst zaporednih zlatih priznanj za isto vrsto kruha. Sedem priznanj ima tudi z ocenjevanja Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju.

Če jo kdo prosi za recept katere izmed njenih izjemnih dobrot, ga z veseljem podeli. Toda tudi če natančno sledimo njenim napotkom, izdelek morda ne bo enak. Ljubezen je tista nevidna sestavina, ki jo Mari vmesi v vsako svojo dobroto.

Rada je med ljudmi

Mari pa kljub obilici dela ni ostala zaprta v domače okolje. S svojo dobro voljo in pripravljenostjo pomagati vsakomur je poskrbela, da so vaščani tesneje povezani in složni.

Že od ustanovitve leta 1997 je nepogrešljiva članica Društva kmečkih žena Novo mesto, kjer v upravnem odboru deluje že več kot dve desetletji. Aktivna je tudi v društveni dramski sekciji ter sodeluje pri promocijah, za katere speče najboljše piškote, potice in njen prečudovit kruh, vedno nagrajen z zlatim priznanjem, na razstavah, delavnicah in drugih dogodkih, kjer rada predstavi življenje na kmetiji in bogastvo domače kulinarike.

Tudi sama je vodila kulinarične delavnice, na katerih je udeleženke učila priprave jabolčnega zavitka, kruha in kolačev – za vse naštete dobrote namreč vedno dosega najboljše ocene na kulinaričnih tekmovanjih. Rada si vzame čas za strokovna predavanja, saj znanja ni nikoli dovolj, in za društvene ekskurzije. Kot pravi Mari: »Če hodiš po svetu z odprtimi očmi, se vedno lahko česa naučiš.«

Še posebej pa se njen čut za ljudi pokaže tam, kjer so potrebni toplina, potrpežljivost in čas. Z veseljem sodeluje z Domom starejših občanov Novo mesto, kjer pomaga pri različnih domskih dejavnostih in poskrbi, da stanovalci z njo preživijo prijetne trenutke. Pravi, da je vsak nasmeh stanovalcev vreden njenega truda. Tako kot jim Mari polepša dan, ga tudi stanovalci njej.

Posebno rada obiskuje vrtce, kjer otrokom približa stare običaje, domačo peko in delo pridnih rok. Otroška radovednost in iskrenost jo vedno znova napolnita z energijo. Mari je tudi aktivna članica Prostovoljnega gasilskega društva Mali Podljuben, kjer je bila več let članica tekmovalne ženske A-ekipe. Nepogrešljiva je ob delovnih akcijah, gasilskih tekmovanjih, občnih zborih in urejanju doma. Vedno rada poskrbi za lačna in žejna usta.

Njenega udejstvovanja v lokalnem okolju s tem še ni konec. Aktivna je tudi v Turističnem društvu Straža, kjer sodeluje pri ohranjanju žive dediščine in skrbi, da stari običaji ne tonejo v pozabo. Društvo tradicionalno seje proso, ki ga je treba opleti, požeti … Mari boste tam skoraj zagotovo videli s plevko ali srpom v rokah ter tudi pri metvi.

Nič drugače ni pri največjem dogodku društva – Straški jeseni. Na vozu, ki predstavlja njihovo vas, z družino in sovaščani pripravijo poučno, a hudomušno predstavitev katere od starih šeg in navad naših krajev.

Mari kljub obilici dela ostaja sproščena, nasmejana, delavna in srčna. Vedno najde prijazno in spodbudno besedo ter čas za človeka. Zato je lepo biti v njeni družbi, njen značaj in dejanja pa so lahko zgled vsem nam, še posebej mladim. »Sveta ne premikajo samo velike stvari. Brez majhnih dejanj in dobrih ljudi tudi velikih ni mogoče ustvariti,« so zapisale njene stanovske kolegice. Največ štejejo preprosta dejanja, storjena iz srca, kar Mari zelo dobro ve. Ob njej ljudje začutijo, da dobrota še vedno živi.

Fotografiji: Helena Murgelj