Pred vsakimi volitvami ima slovenska politika zanimivo navado: na kmetijstvo se spomni približno tako pogosto kot na stare sorodnike: predvsem takrat, ko se bližajo prazniki ali v tem primeru volitve.

Podoben občutek sem dobil tudi ob spremljanju javne tribune s pojmljivim naslovom »Od njive do politike«. Na odru so sedeli predstavniki političnih strank, razprava je bila slišati resno, vprašanja so bila tehtna, ton govornikov pa zaskrbljen. A ta zaskrbljeni ton mi je deloval precej zaigrano, kajti nekateri govorniki niso govorili, so samo brali. Pri takšnih soočenjih me izredno moti to, da so očitno dobili vprašanja pripravljena naprej. Ne vem, zakaj, morda zato, da kdo od govornikov slučajno ne bi povedal, kaj si dejansko misli o slovenskem kmetijstvu. Tako je bilo iz odgovorov slišati znane besede: samooskrba, trajnost, mladi kmetje, ekološko, gorsko kmetijstvo in prihodnost podeželja. Vse te besede so v slovenski politiki dobile posebno funkcijo, kajti uporabljajo se tako pogosto, da že zvenijo pomembno, pa vendar pri uporabi še vedno tako splošno, da govorniki ne povedo nič konkretnega. Ko pogovor nanese na resna vprašanja, predvsem glede odkupnih cen ali deleža, ki ga prejme kmet, pa postane vzdušje nekoliko bolj nelagodno. Takrat se pokaže, da med retoriko politika in realnostjo kmeta zeva velikanska luknja. Lep primer je sporazum Mercosur, kajti polno je bilo besed o samooskrbi, lokalnem, ekološkem, naenkrat pa jih večina, ki trenutno vodi Slovenijo, to vidi kot dodatno priložnost. Sam sem postal zmeden, kajti sem le toliko star, da vem, da vse pa res ne gre.

Izredno zanimiva mi je bila tema o prihodnosti kmetij. Zelo veliko so poudarjali pomen predvsem gorskih in družinskih kmetij, ki ohranjajo krajino. In v resnici jo, kajti zagotovo bi bila pokrajina brez njih drugačna. In kar bi ob tem dodal, zagotovo je ne ohranjajo zaradi subvencij, kajti tam visoko je bila pokrajina lepa že mnogo pred subvencijami in zagotovo prav zaradi marljivih kmetov. Danes, ko obstajajo subvencije, pa se zdi, da bi tam kmetje morali še vedno živeti enako kot pred njimi. Ob govorih politikov se mi je odprlo mnogo vprašanj: Ali je res točkovanje OMD pravi sistem, ali res razumemo pomen gorskih kmetij, in navsezadnje, ali so gorske kmetije res tako »nevarne« drugim, da se jim bojimo dati večji pomen?

Zanimivo je bilo poslušati tudi o pomenu družinskih kmetij. Sam še vedno ne vem, kaj je sploh družinska kmetija. Je to samo besedna zveza za leporečenje na takšnih razpravah, ali se družinska kmetija že kje na drugih področjih, kot so davki, banke, uporablja kot nekaj pomembnega? In po poudarjanju pomena družinske kmetije kmalu pridemo do izjave ministrice, ki ob tej temi še bolj poudari pomen posameznega kmetijskega podjetja, ki pa je celo podjetje državnega pomena. Zagotovo ima kdo odgovor in mi lahko pojasni, ali je sedaj pomembna družinska kmetija ali zgolj posamezno podjetje?

Ker pa je bila tribuna očitno namenjena predvsem kmetom, je bila retorika vseh predstavnikov takšna, da se kmetu ni treba bati ničesar, vsi ga razumejo in vsi ga vidijo kot pomemben člen v družbi. Ali se lahko s tem strinjamo, je seveda drugo vprašanje, kajti, ko cene pridelkov na trgu padajo, so odzivi mlačni. In če si za konec postavim vprašanje, kaj bo po volitvah, si lahko glede na izkušnje tudi delno odgovorim. Ne glede na to, kdo zmaga, bo kmetijska politika močno povezana z evropsko politiko, kajti v Sloveniji nacionalne kmetijske politike skoraj več ni. Ostal bo boj za prihodke kmetov oziroma njihov ekonomski položaj, politika bo še naprej govorila o samooskrbi, realnost trga pa bo drugačna. Veliko bo novih strategij, ki pa jim sledi malo pozitivnih sprememb za kmeta. Verjetno bodo s spremembami zadovoljni tisti, ki ne poznajo kmeta in kmetijstva, vedo pa, kako »mora delati«. Kmetu pa ostaja vprašanje – ali se mi sploh še splača?

Kolumno pripravlja: ZSPM

Fotografija: Pixabay