Vsako leto je v Sloveniji manj kmetij, pa tudi obdelovalnih površin. Podatki kažejo, da smo od osamosvojitve Slovenije zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal. Na prvovrstnih kmetijskih površinah se gradijo trgovski in rekreacijski centri, industrijske cone, vedno širše ceste, na katerih je vseeno čedalje večja gneča. Njive, travniki, mokrišča in vrtovi nimajo več nobene vrednosti. Prednost se daje hitrim rešitvam, jemlje se prostor vodotokom oz. vodi, živalim. Možnosti za kakovostno obdelovanje površin je vse manj, po drugi strani pa bi vsi jedli lokalno in slovensko hrano. Vse manj ljudi se zaveda, da se mora ta tudi nekje pridelovati.

Skrbi me, ali nam bo mladim v prihodnosti kmetovanje sploh še omogočeno, če se bo še naprej gradilo na najrodovitnejši zemlji. Ker je v Sloveniji večina površin za pridelavo zelenjave in rastlin nemogoča (te v hribovitih delih pač ne morejo rasti), bi morali te, ki so na voljo v strnjenih sklopih, še toliko bolj zaščititi.
Imamo tudi najnižjo stopnjo samooskrbe v Evropi (okrog 30 %), hkrati pa največ trgovin na prebivalca! Že ta podatek je zaskrbljujoč. Po statističnih podatkih uvažamo dve tretjini hrane in 85 % semen. Z gradnjo na prvovrstnih kmetijskih površinah bomo že tako nizek delež samooskrbe še dodatno zmanjšali.

Ob zgoraj navedenem bi se bilo treba vprašati, ali res ne znamo in zmoremo skrbneje ravnati z rodovitno zemljo?

Ali smo res tako brezbrižni, da z lahkoto vse zabetoniramo, asfaltiramo, prekopljemo, preusmerimo, hrana pa se nam še vedno zdi povsem samoumevna?

Smo res tako kratkovidni, da ob vseh globalnih razmerah še vedno mislimo, da nam bodo avokado, indijski oreščki in kokosovo maslo res ves čas na voljo?

Kar se zadnje čase dogaja, je skrb vzbujajoče predvsem za potrošnike oziroma tiste, ki nimajo sposobnosti ali možnosti pridelati vsaj nekaj lastne hrane.

Če se torej želimo oglaševati kot ena najbolj zelenih držav na svetu, moramo takšni tudi ostati.

Kolumno pripravlja: ZSPM