Če kmet lahko kmetuje in od kmetijstva živi, je to eden od temeljev zdravega gospodarstva, ki pa je še bolj zdravo, če je kmetu omogočeno, da svoje osnovne pridelke obogati na način, da jih sam predela v nov produkt ter jih z dodano vrednostjo proda trgovcu, zadrugi ali pa direktno končnemu potrošniku, pri tem pa plača davke in posledično skrbi za blaginjo družbe.

Da to lahko stori, mora obstajati potrošnik, ki si želi jesti hrano iz slovenske zemlje, pridelano od rok slovenskega kmeta. Obstajati mora potrošnik, ki se zaveda kakovosti lokalnih pridelkov, ki podpira podeželje in ljudi, ki živijo na njem. Potrošnik, ki si želi, da je kmet za kri, znoj in solze primerno plačan in da lahko živi od sadov svojega dela.

Ta isti potrošnik se tudi zaveda, da je najkrajša pot hrane, ki se znajde na naših krožnikih, tudi najboljša, zato se trudi kupovati lokalno, po možnosti kar direktno pri kmetu, ker se zaveda, da z vsakim kilogramom slovenskega kruha, krompirja, mesa … podpira delovna mesta, omogoča poseljenost podeželja in njegovo privlačnost, posledično pa imajo koristi še ostale panoge, od trgovine, industrije do turizma.

Pa vendar živila na slovenskih trgovskih policah iz leta v leto prepotujejo več in več kilometrov in prihajajo iz vedno več celin, slovenske hrane pa je vse manj, posledično pa je manj tudi pozitivnih učinkov.

Kmetijstvo v Sloveniji se opušča, številni nimajo možnosti direktne prodaje, iskrica entuziazma zaradi bremen predpisov, dajatev, dolgotrajnih postopkov, ki zavirajo razvoj in konkurenčnost kmetijstva, počasi ugaša, podeželje se prazni, posledično pridelamo manj hrane in je več uvozimo. Prehransko verigo smo iz lastnega vrta raztegnili čez oceane, prehransko varnost pa prepustili geopolitičnim igram.

Če smo imeli v preteklosti v času kriz dovolj kmetov in kmetij, ki so na nultem kilometru prehranili narod, nas zdaj s hrano, ki bi jo lahko pridelali doma, oskrbujejo kmetje z drugih celin, včasih oddaljeni na tisoče kilometrov, ki lahko v trenutku ustavijo izvoz. To nas dela izjemno odvisne in ranljive, saj delavci ne delajo lačni, vojska se ne bori s praznimi želodci, zdravniki pa ne zdravijo ljudi, ki bodo umrli od lakote.

Zato se mora vsak funkcionar – od lokalnega politika do najvišje inštance v državi – vprašati, kaj lahko naredi za razvoj kmetijstva, kako lahko zaščiti kmeta in kako mu lahko da veter v krila, da bo spet konkurenčen in pripravljen investirati v proizvodnjo lokalne hrane. In s tem omogoči, da bo lahko vsak delavec, uradnik, upokojenec in navsezadnje tudi kmet sam užival v sadovih slovenske ga podeželja. V nasprotnem primeru bo slovenska hranasamo še danes, mogoče jutri, potem pa nikoli več.

Kolumno pripravlja: ZSPM