Otroci so nadobudna bitja, ki vsakodnevno črpajo nova znanja in pridobivajo nove izkušnje, ki jih zaznamujejo oz. oblikujejo v njih poglede/mnenja o različnih stvareh. Poskrbimo, da bo njihov pogled na kmetijstvo, na kmeta in na lokalno pridelano hrano POZITIVEN.

Učni načrti v osnovnih šolah le delno naslavljajo kmetijske tematike, zato je ta odločitev velikokrat na učiteljih. Kako torej poskrbeti, da spodbudimo obravnavo kmetijskih tematik znotraj učnega procesa? Kako poskrbeti, da ta obravnava ne bo le teoretična, ampak tudi praktična? In nenazadnje, kako v mladih vzpostaviti zavedanje o pomembnosti kmetijskega dela in jih oblikovati v potrošnike, naklonjene slovenskemu kmetu?

Kot učiteljica na razredni stopnji sem skozi dosedanje delo pridobila nekakšen vpogled v sistem vključenosti kmetijskih tematik v učni načrt, učbenike in pouk. Opažam, da v učnih načrtih ni ravno veliko učnih ciljev, ki bi neposredno obravnavali kmetijske tematike. Kljub temu ne moremo trditi, da ni ciljev, v katerih lahko učitelji prepoznajo kmetijske tematike. Z učiteljevo željo in interesom jih je zagotovo možno vključiti v pouk.

V učbenikih in delovnih zvezkih razredne stopnje je v zadnjem času, z zadnjimi prenovami, sploh v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju, opazen majhen, a hkrati pomemben premik v pravo smer. Pri spoznavanju okolja je namreč sedaj narejen velik poudarek na delu kmeta skozi letne čase. Na ta način učenci ne spoznavajo samo letnih časov, ampak jih tudi povezujejo s kmetom in njegovim delom. Pa vendar je želja, da učenci pridobijo tudi izkušnje in ne samo teorijo, saj je to tisto znanje, ki jih najbolj zaznamuje.

V preteklih letih sem v sklopu tradicionalnega slovenskega zajtrka na šoli organizirala delavnice, ki so predstavile pridelavo medu, peko kruha in postopek pridobivanja mleka in nato izdelavo masla. Učenci so dobili dejansko izkušnjo z določenim delom, spoznali prave kmete, ki so to tematiko predstavili z dušo. Končni rezultat – navdušeni in radovedni otroci, ki bi to še počeli, ki bi si želeli videti živali na kmetiji itd.? Vse to se sliši enostavno, a žal ni tako preprosto, kot se zdi. Kje dobiti ljudi za takšne delavnice, kako je s financiranjem, kako je s časovnim načrtovanjem itd. Žal ni vzpostavljenih baz, kjer bi lahko učitelji dostopali do podatkov, do kmetov, ki so pripravljeni izvajati takšne delavnice, ki lahko gostijo skupine na svojih kmetijah. Hkrati ni finančnih sredstev, ki bi spodbujala kmete ali druge organizacije k oblikovanju delavnic in izvajanju le-teh na šolah ali doma.

Učitelj lahko kljub temu veliko naredi. Lani sem s prvošolci v mesecu maju začela z vzgajanjem sadik, ki so jih mnogi potem posadili v domače vrtove. Moram priznati, da je bilo prijetno presenečenje, ko sem od nekaterih staršev med počitnicami prejela fotografije ponosnih vrtnarjev, ki so v rokah držali svoje prve pridelke zelenjave. Na ta način so dobili vpogled v le delček kmetijstva, mi pa moramo imeti željo, da ga vidijo v celotni luči. Tisti luči, ki bo v njih oblikovala zavedanje o pomembnosti slovenske ga kmetijstva, pomembnosti lokalne hrane, pomembnosti trajnostne oskrbe in nenazadnje njih oblikovala v potrošnike, ki bodo posegali po slovenskih lokalno pridelanih dobrotah, in ne samo tistih, ki so cenejše.

Kolumno pripravlja: ZSPM