Življenje na kmetiji je lepo, a nikoli lahko. »Na kmetiji ne poznamo dni brez obveznosti. Ravnamo se po živalih, vremenu in letnih časih, ki nas neprestano preizkušajo in prinašajo nove izzive. Toda hkrati te tako življenje uči potrpežljivosti, skromnosti in hvaležnosti ter nagradi z občutkom smisla, povezanosti in domačnosti,« pravi Matejka Sečnik iz Butajnove nad Horjulom, letošnja kmetica leta. Njeno življenje se prepleta s kmetijo, po domače Jurman, na kateri je odraščala in jo skupaj z možem nadgradila ter dokazala, da ji tudi izzivi, ko bi marsikdo obupal, ne vzamejo volje.

Butajnova danes šteje okoli 250 prebivalcev. Kmetij je vse manj, polkmetij pa vse več. »Včasih je imela skoraj vsaka hiša kravo in prašiča, danes jih ima od dvajsetih hiš le še peščica,« pravi Matejka. Razmere na vasi so se močno spremenile, toda Jurmanovi vztrajajo.

Na kmetiji obdelujejo približno 20 hektarjev lastne zemlje, ob tem pa še precej gozda. Pašniki so razpršeni, živina pa se od maja do pozne jeseni pase. Zdaj imajo okoli 20 pitancev, pet brejih telic in še 10 krav dojilj ter nekaj teličkov. Ker so pašniki manjši, se živina ne pase skupaj, temveč je razdeljena po skupinah. »Dokler snega ni, so krave zunaj. Paša je najboljša in najbolj naravna oblika reje,« pove Matejka. Kmetija je skoraj samooskrbna, saj pridelujejo tudi zelenjavo, krompir, imajo jajca domačih kokoši in meso doma vzrejenih živali. Ljudje vedo, da so njihovi pridelki kakovostni, zato niti Ljubljančanom ni odveč pot do njih.

Ogenj, ki je pokazal moč skupnosti

Leto 2008 je močno zaznamovalo življenje družine Sečnik. Udar strele je zanetil požar, ki je v nekaj minutah uničil hlev, senik nad hlevom ter poškodoval tudi nekaj strojev in opreme. »Bil je 13. julij, ko smo ravno končali s košnjo, seno je bilo pospravljeno nad hlevom. To ni bil ogenj, zagorelo je kot bakla,« se usodnega poletnega dne spominja Matejka. V tistem trenutku ni bilo časa za razmišljanje – mož je reševal traktorje, ona živino. Vse, kar sta leta gradila, je zgorelo pred njunimi očmi.

A prav v tem težkem trenutku se je pokazalo, kaj pomeni živeti na vasi. Sosedje so prihajali množično, brez vprašanj. Nekateri so šli v gozd podirat drevje, drugi so pomagali pri gradnji, tretji so kuhali. V kuhinji so bile hkrati po tri kuharice, vsak lonec je bil premajhen za okoli sto ljudi, ki je vsak dan prihitelo na pomoč. »V desetih dneh je bil nov hlev pod streho. Takrat vidiš, kako pomembni so sosedje in prijateljski odnosi. Če imaš dobre sosede, si zmagal,« pove Matejka.

Čeprav je bil požar hud udarec, Matejka pravi, da je bila poznejša nesreča sina še težja preizkušnja. Po prometni nesreči je bil dolgo v komi, okrevanje pa je trajalo več kot leto. »Vse se je moral naučiti znova – hoditi, govoriti, brati …« pove. Takrat se je čas ustavil in vrednote so se postavile na novo: »Zdravje je največ, potem pa dolgo nič.«

Danes je sin dobro, družina pa še bolj povezana. Matejka ima štiri sinove, njihove partnerke in vnukinjo Tinkaro, ki v hišo prinaša veselje in smeh. Najraje ima trenutke, ko so vsi skupaj – ob nedeljskih kosilih, delu na kmetiji in praznikih, ko se hiša napolni z ljudmi.

Naziv je potrditev in hkrati odgovornost

Ko je bila v Zagorju ob Savi na predlog Društva kmečkih in podeželskih žena Dobrova – Horjul – Polhov Gradec razglašena za kmetico leta 2025, je bila ganjena in brez besed. »Bila sem prepričana, da bo izbrana ena od sokandidatk, ki so jo spremljali domači in drugi spremljevalci,« pravi. Ko je po telefonu sporočila domačim, da je kmetica leta, so bili iskreno presenečeni, a tudi neizmerno veseli. Matejka pravi, da naziv kmetice leta razume kot potrditev, da dela prav, hkrati pa naziv sprejema kot odgovornost. Ob tem poudarja, da je naziv tudi priznanje njenemu kraju in vsem, ki na podeželju vztrajajo tiho in brez velikih besed. »Zavzemala se bom za pravice žensk na podeželju. Srce me zaboli, da država razsipa z denarno pomočjo marginalnim skupinam – Romom in migrantom, za nekaj kmetic pa ne morejo poskrbeti. To me zalo žalosti,« pravi kmetica leta. Matejka odkrito in kritično govori o izzivih slovenskega kmetijstva: o zapiranju kmetij, omejitvah Nature 2000, birokraciji in slabem položaju starejših kmetic brez pokojnine. Kot kmetica leta se želi zavzemati za več spoštovanja do kmetov in predvsem do žensk na podeželju, ki so pogosto prezrte. »Če bomo nadaljevali s tako kmetijsko politiko, bomo na koncu še kmetje lačni. Naše obdelovalne površine so umestili v Naturo 2000, s tem pa so nas omejili pri pridelavi. Ali mora res država povedati, kaj lahko kmetje pridelujemo na svojih njivah? Mar kmetje sami ne vemo, kaj delamo?« se sprašuje. Vprašati bi se morali, ali je takšno okolje res prava spodbuda za mlade, da bodo ostajali na kmetiji.

Za božič se življenje umiri

Ko spoznamo, da se največje bogastvo skriva v preprostih stvareh – družini, skupnem delu in zdravju, ne rabimo dosti drugega, da smo srečni. »Tako kot v vsaki družini, ima tudi pri nas božič poseben pomen. Na sveti večer najmlajši sin Jan postavi jaslice, mož že prej nabere mah. Nato pokadimo in pokropimo hišo, hlev in gospodarska poslopja. Smo tudi mežnarji, zato zvonimo v cerkvi, nato pa se peš odpravimo k polnočnici v Šentjošt. Po maši sledi druženje z vaščani, ki se pogosto zavleče do jutra. To so trenutki, ko se življenje umiri in ko res začutiš, kaj pomeni biti skupaj in del skupnosti,« pogovor konča vedno nasmejana Matejka.

Fotografije: Dragica Heric