Moram se nekako umiriti. Le nekaj ur je minilo od »obiska«, ki me je tako spravil na obrate. Nisem pričakoval konflikta, ko sem ob polaganju zadnjega kupa sena trinajsti kravi zagledal po klancu prihajati njega. Mladega fanta, pri polnem fizičnem zdravju, ki se je priselil k babici na vas. Tak, bolj mestnih nazorov in korenin in »prebujenega ljubitelja živali« – takega, ki si je kupil pet kokoši, jih ogradil na babičin vrt in je sedaj »veliki kmet«. Res, iskreno spoštujem vsakega, ki spoštuje mene in kmetuje (ali ne) na kakršenkoli način. Nekoliko manj spoštujem take, kot je ta, ki so si v preteklosti slabo razlagali, da se s sosednjih kmetij lahko brez vprašanja vzame najboljši uležan gnoj, če se ga pač rabi. Kljub tej moji rahli zgodovini z njegovo krajo na moji zemlji ga danes nisem takoj sodil, je vendar le novo leto – mogoče je letos tudi on »novi jaz« in mi želi sporočiti kaj prijetnega ali nujnega.

Pozdravil sem ga z jutranjim: »Živijo, kaj bo dobrega?« Škoda. Ni bilo kaj dobrega. Prišel mi je povedati, da nisem normalen, ker imam kokoši zaprte v kletkah. Na moji kmetiji kletk, odkar zase vemo jaz, moj oče in babica, ni bilo. Gospod si je nekako zamislil, da jih imam nekje zaprte. Nesmiselne obtožbe so me užalile in razjezile. Ne le, da je njegova agresija prizadela moj ponos, da lahko kdorkoli pride na moje dvorišče, si o meni izmisli laž, jaz pa se moram braniti. Razjezilo me je to, da bo nekako tako po novem Zakonu o zaščiti živali izgledal moj vsakdan. V imenu »dobrobiti živali« mora biti na mojem zasebnem dvorišču dobrodošel vsak, ki iz kakršnegakoli suma lahko sklepa, da nekaj v svojem hlevu ne počnem prav. Zakonsko (upam) ne, zagotovo pa pod pritiskom javnosti najprej padem jaz. Ni nedotakljivosti – močna zgodba prenese vprašljiv vstop na zasebno lastnino, ker ljudi za živali skrbi. In ob večji medijski zgodbi, ki bi se lahko razvila iz »skrbi/laži«, sem na tapeti najprej jaz. Zakaj zaskrbljenemu nisem pokazal vsega mojega hleva v smislu, da dokažem, kako lepo ravnam s svojimi živalmi? Zakaj me je sram svojega početja in si nisem vzel časa, da se z njim lepo pogovorim in prijateljujem z vsemi svojimi sosedi? Zakaj nisem »boljši« od njega in na slabo vrnem z dobrim?

Pa bi res moral? Če bi imel čas – je tudi meni dovoljeno hoditi v zasebna stanovanja, spraševati, če ljudje med sabo ravnajo lepo, in upati, da bom deležen dobrega odziva in kulturnega pojasnjevanja, da en z drugim v vseh svojih prostorih, ki bi mi jih seveda pokazali, lepo ravnajo? Ne samo lepo, ampak tako kot jaz menim, da bi morali? Kar tako ali v imenu »dobrobiti ljudi«. Absurdno, ha? Zakaj svoboda – taka, ki smo je imeli polna usta – velja samo za nekatere stvari, objekte, lokacije, ljudi? Kje začrtamo mejo? Za živali je vsem mar, za človeka, (mladega) kmeta pa ne? Koliko sosedov iz iste vasi pride k meni, ker želi radovedno videti, kaj me tare, kaj šibi moj dan, kaj ga dela posebnega, v čem sem uspešen? Koliko jih pride, ko na vhodnih vratih vidijo nov (rabljen) traktor ali viličar?

V idealnem primeru bi moj zapis in strah pred tem, da nimam zasebne lastnine kot drugi, dosegel »naše na političnem vrhu«, a kot primernega sogovorca žal teh ne vidim več. V parlamentarnih klopeh je namreč razum verjetno že davno »šel po gobe«. Več upanja imam v posluh javnosti in slehernega potrošnika. Prosim, prisluhnite kmetom, ki se vsakodnevno borimo s takimi izzivi, strahom, težavami. Mi, naše kmetije in zemljišča nismo javno dobro! Tudi nam pripada svoboda, tista prava. Tudi sam si seveda želim Zakona o zaščiti živali, ki bi zagotavljala večjo zaščito živali – za njihovo dobro. Takega, ki jo s svojim spoštovanjem, nego, skrbnostjo in znanjem želim zagotavljati tudi sam. A pod kakšnim nadzorom? Takim, ki v celofan svobode živali zavije (zelo) omejeno svobodo (kmetovanja), brez dobre volje do razumevanja kompleksnosti našega dela?

Ne gre samo za preživetje naših kmetij, res nismo egoisti. Seveda, radi bi dostojno živeli, a to privoščimo tudi tebi, draga stranka, kupec, potrošnik. Privoščim ti enako varno hrano, kot jo z moje kmetije uživam tudi sam. Ne, nimam posebnega skladišča za jajca, ki so od kokoši z najvišjo mero udobja na mehkih blazinah, in takega, kjer so kokoši zaprte v majhnih kletkah. Iz enega »prodajam bučke« tebi, iz boljšega jemljem sam!? Vedi: kar je zame in mojo družino dobro, je tudi zate!

Skupaj smo namreč v tem »boljšem jutri«. Ni mi mar samo za denar, ki ga zaslužim. Gre za ohranjanje življenjskega sloga, ki ga imam rad, brez katerega ne znam in niti ne želim drugačnega. Pomagaj mi nadaljevati tradicijo s kmetovanjem »v miru«. Da, res se zavedam vseh nujno potrebnih nadzorov resnično usposobljenih strokovnjakov, saj mi k boljšemu ravnanju pomagajo. Ne bom pa dopustil, da me v strahu pred zasmehovanjem, novim (javnim) zastraševanjem in s svojimi neutemeljenimi dvomi ustavljajo tisti, ki nimajo znanja, veselja ali razumevanja za to, kar počnem. Tudi zanje.

Kolumno pripravlja: ZSPM