Dve zamrzovalni skrinji na kmetiji nista nobena posebnost, saj je meso in pridelke nekam treba shraniti. Nič nenavadnega, kajne? Toda, kaj bi rekli, če napišemo, da je ena skrinja moževa in druga ženina. Zakonca, ki živita pod isto streho, jesta za isto mizo, spita v isti postelji in skupaj delata na kmetiji, imata vsak svojo skrinjo. V prvi so najboljši kosi mesa, moževi, in skrinja je seveda zaklenjena. Žena nima dostopa do nje. Mož je tisti, ki izbere, kaj bo jedel, in ženi naroči, kaj naj mu pripravi. Ona tega ne sme jesti.

Ne, to ni prizor iz časov, za katere si danes radi govorimo, da so že zdavnaj za nami. To ni zgodba iz knjige. To je resnična zgodba, z naše zemlje, naše družbe in našega prelepega podeželja. In je strašljiva.

Ko govorimo o položaju žensk na podeželju, se pogosto hitro pohvalimo z napredkom. Res je, da so kmetice danes bolj javno dejavne, bolj izobražene, bolj podjetne. Vodijo kmetije, dopolnilne dejavnosti in društva. Nekatere so podjetnice, nosilke sprememb, varuhinje znanja in tradicije. Vse to drži. In vendar bi bilo nevarno, če bi ob teh svetlih zgodbah začeli verjeti, da je zgodba o položaju vseh kmetic enaka. Na žalost ni.

Nekje med uspešnimi zgodbami ostajajo ženske, ki jih ne vidimo in ne slišimo. Ostale so same, čeprav ne živijo same. Še vedno so ženske, ki nimajo samozavesti, nimajo poguma ali prijateljice, ki bi ji lahko povedale, kaj se dogaja za štirimi stenami njihovega doma. Nimajo socialne mreže. Morda nimajo niti občutka, da bi lahko bilo njihovo življenje drugačno. Tudi to je strašljivo.

Na podeželju smo pri nekaterih stvareh, čeprav si tega nočemo priznati, obstali v nekem drugem času. V času, ko je bilo samoumevno, da je ženska tiho, da ne sprašuje, da ne ugovarja, da je hvaležna za to, kar ima, ter da dela. In da se o tem, kar se dogaja doma, ne govori.

»To je njihova stvar,« si rečejo sosedje. »Saj ni tako hudo,« si mislijo sorodniki. »V to se pa ne bomo vtikali,« sklene lokalna skupnost. In tako ostane ženska sama.

A kako je mogoče, da ne opazimo? Kako je mogoče, da nihče ne vidi, da nekdo živi brez svojega denarja, brez socialne varnosti, brez prijateljev, brez možnosti odločanja o sebi? Kako je mogoče, da se nihče ne vpraša, zakaj ženske nikoli ni nikamor? Zakaj nikoli nič ne pove? Zakaj vedno govori v množini, ko pa govori o sebi, kot da sama sploh ne obstaja?

Kje so sosedje? Kje so sorodniki? Kje je lokalna skupnost?

Vemo, kako pomagati, ko nas nagovorijo zgodbe s plakatov o lačnih in ubogih. Zbiramo denar za ljudi na drugem koncu sveta, za žrtve vojn, begunce, lakoto, naravne nesreče. In prav je tako, saj solidarnost ne bi smela imeti meja. Toda ali smo res postali tako slepi, da ne vidimo človeka, ki potrebuje pomoč za sosednjimi vrati?

Ne gre za tekmovanje v tem, kdo je pomoči bolj potreben. Gre za to, da se naša sposobnost pomagati ne sme končati tam, kjer se začne domači prag. Tudi med našimi sodržavljani so ljudje, ki živijo življenja, kakršnih si večina med nami sploh ne zna zamisliti.

Zato je pomembno, da o tem govorimo. Tudi če je neprijetno. Tudi če kdo reče, da s tem mečemo slabo luč na podeželje. Tudi če bi bilo veliko lažje napisati še eno lepo zgodbo o pridnih, požrtvovalnih kmeticah, ki zmorejo vse.

Fotografija: Pixabay

Ženska, ki je izolirana, brez podpore in brez samozavesti, ne potrebuje našega pomilovanja. Potrebuje priložnost, da jo nekdo vidi, posluša in ji pove, da ni sama. Da obstajajo ljudje, ki ji lahko pomagajo, da ima pravico do svojega denarja, svojega glasu, svojega prostora in odločanja o svojem življenju.

Zato so društva kmetic lahko več kot le prostor za druženje, ženskam lahko pokažejo, da obstaja tudi drugačen svet. Če lahko s pisanjem o tem, kar bi najraje pometli pod preprogo, pomagamo eni sami ženski, je vredno. Če ena ženska ob branju teh vrstic spozna, da to, kar se dogaja njej, ni normalno in da ji ni treba molčati, je vredno odpreti oči. Če bomo še naprej gledali stran, ne bomo slepi zato, ker ne bi videli. Slepi bomo zato, ker si nismo upali pogledati.