Sindrom nemirnih nog je nevrološka bolezen, kaže se kot neprijeten občutek v nogah, ki pogosto vodi do neustavljive potrebe po premikanju nog. Pojavlja se pri približno 7 odstotkih ljudi, vendar je pogosto spregledan in slabo zdravljen.

Sindrom nemirnih nog se lahko pojavi že v otroštvu, vendar redko. Pogosteje se pojavi pri odraslih, največ v starosti od 50 do 60 let. Bolj prizadete so ženske, predvsem tiste, ki so večkrat rodile. Vzrok za sindrom nemirnih nog je največkrat dedna nagnjenost, kar polovica bolnikov ima družinskega člana z enakimi težavami. Lahko pa je vzrok kakšna druga bolezen (npr. polinevropatija), pomanjkanje vitaminov in nekaterih elementov (železa, vitamina B12, magnezija ipd.). Lahko gre za stranski učinek nekaterih zdravil ali pa je posledica nezdravih navad (kofein, nikotin). Bolezni ni mogoče preprečiti.

Značilen znak: nehoteni gibi nog

Bolniki s to boleznijo imajo neprijetne občutke globoko v nogah, navadno zvečer in ponoči. Zaradi teh občutkov se pojavi potreba po premikanju nog, saj s tem neprijetni občutki prehodno minejo. Nehoteni gibi se začnejo kot iztegovanje palca na nogi, ki se nadaljuje s krčenjem gležnja, v hujših primerih pa celo kolena in kolka, kar je videti, kot bi bolnik »vozil kolo«. Ti gibi so praviloma nezavedni, vendar se lahko bolnik za kratek čas zbudi. Bolniki poročajo tudi o neprijetnih občutkih predvsem v mečih, stegnih in stopalih, ki jih opisujejo kot mravljinčenje, o bolečini, tiščanju, vročini, trganju, zbadanju, pekočem občutku v nogah. Te težave se pojavijo tudi, če mora bolnik dolgo mirovati (med vožnjo z avtom ali letalom, med sedenjem v kinu ali gledališču ipd.). Bolniki ponoči tako pogosto vstajajo in hodijo, posledično je ovirano spanje, zelo se poslabša življenja. Bolniki s sindromom nemirnih nog imajo zaradi ponavljajočih se težav številne posledice v vsakodnevnem življenju. Te se kažejo kot motnje spanja, utrujenost, pomanjkanje energije, zaspanost, razdražljivost in v hujših primerih celo depresija.
Ob težavah je potreben pregled pri osebnem zdravniku ali nevrologu. Zdravnik postavi diagnozo po pogovoru z bolnikom, to navadno zadošča. Diagnoza je torej klinična na podlagi značilnih bolnikovih bolezenskih znakov. V pomoč pri postavljanju diagnoze je tudi pozitivna družinska anamneza. Pri sumu na sindrom nemirnih nog zdravnik bolnika nevrološko pregleda, bolnik opravi tudi obsežnejše laboratorijske preiskave, s katerimi se preveri vrednost sedimentacije, krvna slika, zlasti raven krvnega sladkorja, sečnine in kreatinina, folne kisline in vitamina B12 ter feritina. S pregledom in laboratorijskimi preiskavami se izključijo morebitni drugi vzroki težav, saj je pomembno, da se pri postavljanju diagnoze izključijo sekundarni vzroki.

Zdravljenje je doživljenjsko

Pri zdravljenju je pomembno urediti higieno spanja, opustiti nikotin in kofein, izbrati primerno zmerno telesno dejavnost, saj lahko pretiravanje poslabša bolezenske znake. Pomagajo tople ali hladne kopeli nog, masaže, sprostitvene tehnike, raztezne vaje. Ker stres poslabša sindrom nemirnih nog, se je modro naučiti tehnik sproščanja, ki ga bodo pomagale zmanjšati. Poskrbite tudi za pravilno »spalno higieno«, to pomeni, da je treba oditi v posteljo vedno ob približno istem času, spati pa v mirnem prostoru, ki je nekoliko hladnejši kot podnevi.

Če našteti ukrepi ne pomagajo, je na voljo zdravljenje z različnimi zdravili. Izbira zdravila je individualna. Zdravila prvega izbora so dopaminski agonisti (pramipeksol), ki jih bolniki jemljejo le enkrat na dan, dve uri pred spanjem, v zelo majhni količini. Bolniki se praviloma na zdravljenje zelo hitro odzovejo in bolezenski znaki se znatno omilijo ali celo povsem izginejo. Prav odziv na zdravljenje je za zdravnika dobra usmeritev pri tem, ali je pravilno postavil diagnozo. Če se namreč bolnik na zdravljenje ne odzove, je to znak, da je pravilnost diagnoze vprašljiva. Zdravila olajšajo bolezenske znake, žal pa ne morejo ozdraviti bolezni. Bolezen ni ozdravljiva, zato je zdravljenje doživljenjsko. Pričakovati je, da bo bolezen sčasoma napredovala. Skladno s tem je treba prilagajati odmerke zdravil. Zaradi izzvenevanja učinka zdravil pa je večkrat treba zdravila tudi menjavati. Zato pri bolnikih, ki prejemajo zdravila, svetujemo redne letne kontrole pri nevrologu.

Pripravila: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine