Danes, ko me je eden od predstavnikov »politike« izzval, »koliko so oni naredili za kmeta oz. koliko bodo naredili«, bom strnil misli mojega življenja na kmetiji, kmetovanja in razvoja določenih parazitskih teles na področju kmetijstva.

Začnimo 30 let nazaj, ko sem kot otrok tik iz plenic začel pomagati na kmetiji. Takrat mi je bilo delo z živalmi v veliko veselje. Pozneje sem kot 8-letni otrok po ves dan preživel na traktorju na njivi pri brananju in na travniku pri zgrabljanju trave v vrste. Tako sem pomagal po svojih zmožnostih, saj po cesti še nisem smel voziti. Takrat, ko pa ni bilo dela na polju, sem vsak večer pomagal pri molži in hranjenju živine. Spomnim se, da sem pri sedmih letih moral sam pomolsti 30 krav, saj sta starša odšla na obisk k bratu v bolnico in se zaradi prometne nesreče nista mogla vrniti pravočasno. Nismo imeli mobilnikov, da bi me lahko poklicala, pa vendar sem vedel, da je mleko ob uri treba peljati v zbiralnico in do takrat mora biti pomolzeno, drugače ne bo toliko dinarčkov ob izplačilu. Če bi otrok, torej še v nižji stopnji osnovne šole, toliko ur oddelal, bi ga danes najverjetneje CSD odvzel staršem.

Prišla je srednja šola. Pojavile so se bolezni pri starših, tako da sem nekje pri 17 letih moral zjutraj opraviti živino, približno 100 komadov, pomolsti 50 krav in do 7. ure priti v šolo. Včasih sem spal zgolj po tri ure na noč, v sezoni setve koruze in spravila pridelkov včasih tudi po tri noči nič. Želja po kmetovanju se je v meni še krepila, tako smo kmetijo tudi kljub raznoraznim tegobam širili in posodabljali.

Pozneje sem hodil tudi na fakulteto, kjer sem si na predavanjih oz. bolj vajah odpočil od dela ali pa sem nekje v zadnji vrsti na prenosnem računalniku delal kakšne projekte ali kalkulacije za kmetijo.

Sedaj pred volitvami, ko celo tu in tam katera stranka omeni kmeta, ko so nam za vrat v zadnjih 15 letih obesili ne malo parazitskih uradnikov, ki zajedajo proračun namenjen vzdrževanju (po)krajine in pridelavi krme in hrane, ko so nam namestili zvestega Sopotnika, ki nas nadzira vsake tri dni, ko nam predpisujejo nelogične ukrepe varstva okolja in dobrobiti živali, ko se zaradi njihovih predpisanih datumov v okolje izgubi več dušika, kot bi se ga ob logičnem razvozu gnojevke pred padavinami v začetku februarja, ko samooklicanim zaščitnikom živali stroka dokaže, da nimajo prav, ko se resničnostni šovi financirajo iz proračuna za kmetijstvo, čeprav prikazujejo zelo nerealno stanje kmeta.

Sedaj pa pridemo do dejstva, ko ni mladih prevzemnikov kmetij, ko vidimo, da nobena vlada tako za kmeta kakor potrošnika ni naredila nič koristnega. Sedaj pa se sprašujejo, zakaj ni mladih prevzemnikov. A bi vi ob vsem tem prevzeli kmetijo?

Kapo dol tistim mladim, ki se sedaj odločijo prevzeti kmetijo, pod temi pogoji, pod temi obrestmi kreditov, pod temi birokratskimi ovirami posodabljanja kmetijskih gospodarstev, kjer vsak parazitski uradnik od občine, upravne enote, zbornice itd. priklopi na kmeta svoj sesalni organ. Nanj pošilja kontrolorje, inšpektorje, ki nam pobirajo določena sredstva, kot divje zveri živali iz pašnika.

Ob vsem tem se sprašujem, kako dolgo bomo slovenski oz. evropski kmetje še preživeli to metljavost. Sprašujem se tudi, ali imamo v naših vrstah (beri kmetijske organizacije) polža mlakarja. Stvar je prišla do te meje, ali bo potrošnik stopil na stran kmeta in zahteval lokalno in tudi sezonsko hrano? Ali pa bo v nekem krajšem obdobju/ugodju le še vojna vcepila zdravo kmečko pamet, ali za tiste, ki tega ne poznajo, bolj logično razmišljanje?

Kolumno pripravlja: ZSPM