Gašparičeva kmetija v Podgorcih pri Ormožu je s sedmimi hektarji obdelovalnih površin razmeroma majhna, pa vendar zelo uspešna. Enaintrideset let na kmetiji gospodarita Janko in Irena Gašparič, ki sta se znala spretno prilagajati tržnim razmeram in se pravi čas odločiti za preusmeritev in razširitev osnovne dejavnosti na kmetiji: iz prašičereje sta prešla na delovno izjemno intenzivno zelenjadarstvo, to pa nadgradila še z dopolnilnimi dejavnostmi in perutninarstvom. Letos sta se odločila prepustiti kmetijo hčerki Tadeji, ki se je z veliko vnemo lotila vzreje puranov in rac.

»Mladim je treba kmetijo predati, dokler so še dovolj zagreti za delo,« steče pogovor z Jankom, ki ponosno pove, da so v zadnjem letu na kmetiji postorili toliko, kot že dolgo ne. »Postavili smo nov silos, se resneje lotili vzreje puranov in rac, ki smo jim zgradili nov prostoren hlev z izpustom,« našteva sogovornik. »Motor« vseh novosti in posodobitev je mlada prevzemnica, ki se je po daljšem razmisleku vendarle odločila pustiti poučevanje biologije in matematike v šoli ter se povsem posvetiti kmetiji, na kateri z veseljem dela že od otroštva. »Odločitev ni bila lahka in ni prišla čez noč, a je niti malo ne obžalujem,« se pogovoru pridruži Tadeja, ki skupaj s partnerjem Matejem in njunimi otroki živi dobrih pet kilometrov stran od domače hiše v Muretincih.

Tadeja se zaveda, da ji starša ne predajata le kmetije, temveč tudi odgovornost, da bo kmetija še naprej uspešna. »Sem že šesta generacija, ki kmetuje na tem mestu. Zelo sem ponosna, da sta starša znala voditi kmetijo tako, da sta z delom na zemlji in s svojimi rokami preživljala družino tudi v najtežjih obdobjih,« iskreno pripoveduje Tadeja, ki že ima veliko načrtov za nadaljnji razvoj.

Kmetija Gašparič v Podgorcih je tik ob cesti, zato prodajajo tudi na domu.

PRAVA ODLOČITEV OB PRAVEM ČASU
»Pri razvoju kmetije je že naju omejevala velikost kmetije. Pet hektarjev lastne zemlje in še dva hektarja najete smo morali obdelati tako, da iz nje iztržimo največ, kar lahko. Prašičereja se finančno ni izplačala, zato sva pred 26 leti sklenila dolgoročno pogodbo z dvema veletrgovcema in zanju pridelovala solato, radič, zelje in cvetačo. Več kot deset let smo dobro sodelovali, potem pa šok: prvi je propadel, drugi nam ni plačal dostavljenega. Denarja ni bilo dovolj niti za plačilo položnic,« na kratko strne razvojno pot kmetije Janko.

Z ženo Ireno sta vedela, da morata ukrepati takoj in ne nasedati obljubljam o zamiku plačila ter pametno razmisliti, kako naprej. »Nisva želela, da bi kmetija propadla. Imela sva le dve možnosti: iti v službo in kmetovati ob prostem času ali pa sama začeti prodajati,« se pridruži pogovoru Irena. Izbrala sta slednje. S tremi različnimi vrstami zelenjave sta šla prvič na nedeljski bolšji sejem v Maribor in prodaja je stekla.

Starša sta začela z zelenjadarstvom, Tadeja svojo priložnost vidi v reji perutnine.

RAZPRŠITI TVEGANJE IN VIRE PRIHODKA
Prodaja na sejmu je bila prva velika prelomnica na Gašparičevi kmetiji, od tu naprej je razvoj narekovalo povpraševanje strank. »Dokler so bili otroci še doma, smo šli vsak na svojo tržnico in prodajali. Ko pa so otroci zapuščali domače gnezdo, smo zmanjšali tudi naša prodajna mesta. Zdaj smo enkrat na teden na tržnici v trgovskem centru na Taboru v Mariboru in na tržnici v Slovenskih Konjicah. Kar se je spremenilo od začetka do danes, je predvsem naša ponudba. Vsako leto je bogatejša in pestrejša, vsako leto smo dodali dva ali tri nove izdelke. Tako smo za stranke vedno zanimivi,« pojasnjuje Janko, ki pravi, da jim stranke kar same povedo, česa si še želijo. Gašparičevi pa jim seveda poskušajo ugoditi.

■Janko Gašparič: »Na tržnici prodajamo vse leto, zato je treba ponudbo prilagajati letnim časom in povpraševanju. Jeseni in pozimi ne smeta manjkati kislo zelje in repa, zato smo se že po prvem letu prodaje odločili za dopolnilno dejavnost kisanja zelja in repe. Še vedno sta to najbolj iskani živili ta čas. Imamo še do 150 kokoši nesnic, v turnusu vzredimo od 80 do 100 piščancev, ki v dveh mesecih in pol do treh dosežejo težo do treh kilogramov. Viške jajc porabijo za izdelavo različnih rezancev in testenin. Imamo še bučno olje in tri vrste perutninskega mesa.«

Med več kot 30 izdelki, ki jih lahko ponudijo, nikoli ne sme zmanjkati jajc. Viške porabijo za izdelavo testenin in rezancev.

Ker pridelavo zelenjave kroji predvsem vreme, ki oklesti pridelek in s tem tudi prihodke kmetije, sta Gašparičeva že leta 2000 postavila prvi rastlinjak. »Zdaj imamo tri, veliki so od dva do tri are,« pove Irena in doda, da so bili to zlata vredne naložbe. »Prvega smo kupili na kredit, za drugega smo prodali njivo, da smo ga lahko postavili, za tretjega pa smo že imeli privarčevan denar. Brez rastlinjakov zelenjadarska kmetija ne more biti konkurenčna. Pridelek moramo imeti prvi, vse leto in ne sme ga zmanjkati,« o prodajni strategiji pove Tadeja.

Načrtovanje pridelave za naslednjo sezono je že steklo. Tadeja natanko ve, kaj, koliko, kdaj in kje bodo posadili. »Zemljo vsakokrat prerahljamo, nato prekopljemo in če je treba dognojimo s kurjim gnojem in po potrebi z mineralnimi gnojili. To storimo na podlagi analize tal, ki nam pove, koliko je v zemlji fosforja, kalija in organske snovi ter kakšen je pH zemlje,« pojasnjuje Tadeja.

■Janko Gašparič: »Na majhni kmetiji je pomembno, da ima več različnih virov prihodka in več dejavnosti, s katerimi se razprši tveganje, če se zgodi kaj nepredvidljivega. Tako smo bolj mirni, da družina ne ostane brez dohodka.«

Ponudijo lahko tri vrste perutninskega mesa.
PRODAJNA USPEŠNICA: PURANJE PEČENICE
Da bo Tadeja tista, ki bo med tremi otroki nadaljevala s kmetovanjem, so v družini vedeli že kmalu, zato je tudi sama razmišljala, kako kmetijo razvijati naprej, saj so v družini trije zavarovani iz opravljanja kmetijske dejavnosti. »Pri zelenjadarstvu smo dosegli vse, kar lahko. Veliko sva se pogovarjala s partnerjem in iskala nove priložnosti za razvoj. Ker sta že starša začela z vzrejo kokoši nesnic in brojlerjev in uredila klavnico za perutnino, sem predlagala še rejo puranov in rac. Okoli nas ni nobenega večjega rejca puranov, povpraševanje po puranjem mesu pa je veliko, zato so ti prišli prvi. Začeli smo z manjšo jato, saj je treba najprej potipati trg in zanimanje strank. Zdaj jih uhlevimo štirikrat na leto: aprila in maja po 20, junija enkrat več in septembra okoli sto živali. Kupimo nekaj tednov stare živali, saj je vzreja starejših živali manj zahtevna. Purani so zelo neješči, zato so prve dni zelo občutljivi,« pojasnjuje Tadeja. Živali so v prosti reji, ločeni po starosti in spolu – pure in purane imajo ločene. Razlik v mesu enih in drugih ni, pravi Tadeja, opaža pa, da stranke najraje kupujejo puranja prsa. »Teh nimamo nikoli dovolj, čeprav so tudi drugi kosi mesa okusni, a so strankam manj zanimivi. Kam s preostalim mesom, je bila dilema, ki so smo jo rešili s predelavo. Partner Matej je predlagal, naj meso porabimo za izdelavo puranjih pečenic. Izdeluje jih kar on po lastni recepturi in brez dodanega svinjskega mesa. Prvo leto smo jih stalnim strankam podarili ob koncu leta skupaj s kislim zeljem, zdaj pa nas že same sprašujejo, kdaj bodo spet na voljo. Pripravljamo jih sproti in vse prodamo v tednu ali dveh,« pove Tadeja.

Pure in purane redijo ločeno. Pure dosežejo težo od 10 do 12 kilogramov, purani pa enkrat večjo, torej od 20 do 24 kilogramov.

■Tadeja Gašparič: »Navdušili sta me reja puranov in rac. Pred štirimi leti smo uredili klavnico za perutnino in priglasili novo dopolnilno dejavnost: klanje in razsek perutnine. Zdaj lahko ponudimo tri vrste mesa: piščančje, puranje in za martinovo tudi račje.

NE SPREGLEJTE KRATKE PREDSTAVITVE KMETIJE GAŠPARIČ:

ZA MARTINOVO TUDI DOMAČE RACE
Še manj razširjena od reje puranov je reja rac, čeprav je martinovanje, na katerem ne sme manjkati raca, v Spodnjem Podravju pomemben praznik. »Nekdaj je imela vsaka kmetija kakšno raco ali gos, ki so jo pitali za martinovo pojedino. Toda te stare race so imele žilavo meso in nismo ga radi jedli,« se pogovoru znova pridruži Janko. Kljub temu je hčerino zamisel podprl in lani so imeli na kmetiji prvih 80 rac. »Izbrali smo mesno pasmo rac francoski barbijer, ki se je izkazala kot izvrstna. Meso je sočno, mehko in zares okusno,« opisuje Tadeja. Prvič so račje meso ponudili lani in ga razprodali v hipu. Zato so se že letos odločili za večjo jato – 200 rac. »Ker je zame to povsem nova dejavnost, se učim sproti,« prizna Tadeja, ki ji pri delu svetuje Matej. »Vsaj dva- do trikrat na teden pride na kmetijo in preveri počutje živali. Hitro opazi kakšne vedenjske spremembe in predlaga rešitev. Tako je letos še pravi trenutek opazil, da race druga drugi pulijo perje. ‘Niso zadovoljne’, je ocenil in takoj smo ukrepali. Dejansko se race raje zadržujejo na prostem kot v zaprtem prostoru, zato smo jim uredili ograjen izpust in mlako, saj race brez vode niso srečne. V vseh vremenskih razmerah so na prostem, v hlevu pa imajo ves čas na voljo krmo. Osnovno krmno mešanico pripravimo iz koruze in soje in bučne prge, ki ji dodamo še vitaminsko-mineralni dodatek. Najbolj vesele pa so sveže solate in drugih viškov zelenjave,« pojasnjuje Tadeja. Enako krmno mešanico pripravijo tudi za purane, le da je ti pojejo dosti več.

Od avgusta do martinovega bodo race dovolj velike za zakol in prodajo. »Lani je bilo zanimanje zanje tako veliko, da smo se letos odločili povečati jato in že sprejemamo naročila,« pove Tadeja. Race bodo vzrejali le sezonsko, saj med letom povpraševanja po račjem mesu ni zadosti.

Gašparičevi redijo mesno pasmo rac francoski barbijer, ki hitro prirašča in doseže težo do pet kilogramov. Ima zelo kakovostno meso in majhen delež maščobe.

IZKORISTIJO IN UNOVČIJO VSE
Čeprav mnogi stavijo na nenehno povečevanje pridelave in predelave na kmetiji, pa Gašparičevi dokazujejo, da se s premišljenimi odločitvami lahko preživi in dobro živi tudi na manjši kmetiji in z razvejanimi dopolnilnimi dejavnostmi. »Naša strategija je povsem preprosta: vse, kar pridelamo, prodamo takoj ali pa predelamo. Ničesar ne zavržemo, kar nam omogoča trajnostno rast in razvoj kmetije. Hkrati se zavedamo svoje delovne moči, zato delamo toliko, kot zmoremo. Tudi na kmetiji si je treba vzeti čas za družino in dopust. Tako sta razmišljala in delala starša, tako bom nadaljevala tudi sama,« pravi mlada prevzemnica kmetije Tadeja, ki ji novih zamisli in poguma za nove izzive ne manjka.

■Janko Gašparič: »Kdo pravi, da mladi ne želijo ostati na kmetiji, če je ta ekonomska učinkovita. Mlajši razmišljajo drugače, kar pa ne pomeni, da razmišljajo narobe. Prisluhniti moramo mladim, jih po potrebi prizemljiti in predvsem biti srečni, da želijo vztrajati z delom na kmetiji. Tako življenje ni lahko, je pa lepo.«