S pevskega odra h konjem in suhi robi . Dober teden pred finalno oddajo Slovenija ima talent smo obiskali edinega finalista, ki živi na kmetiji. Na Pustem Hribu pri Ortneku, le nekaj kilometrov pred Ribnico, je kmetija Kljun, na kateri je odraščal in si z ženo Nino spletel svoje gnezdo 25-letni Domen Kljun. Občinstvo iz vse Slovenije je osvojil s svojim glasom, a ga je slava le oplazila in nikakor prevzela. Domen je ostal preprost, skromen in srčen mladenič. Jutra začenja z delom na kmetiji, na kateri vzrejajo avtohtono slovensko pasmo konj posavec, nato pa je že na poti v službo v KGZ Ribnica, kjer skrbi za nabavo in prodajo suhe robe po Sloveniji in svetu.»Si med delom in vožnjo prepevate?« steče pogovor s simpatičnim pevcem, ki te dni svoje glasilke pripravlja na veliki nastop v finalu. »Včasih pa res,« zadržano pove. Hitro doda, da v resnici nikoli ni razmišljal o javnem nastopanju, čeprav rad poje že od otroštva. Na veliki oder ga je v ogenj po žerjavico poslala kar žena Nina. Ni se upiral. Čeprav nima glasbene izobrazbe, ve, da mu je bil podarjen izjemen dar in da s svojim tenorjem seže ljudem v srce.Toda njegov izjemen nastop ni bil razlog, da smo Domna obiskali. Navdušil nas je s svojo predstavitvijo, saj je ponosno povedal, da je kmečki fant. Da je glava družine oče Marjan, Domen – srednji med tremi otroki – pa si želi v prihodnje stopiti v njegove čevlje. »Oče je še mlad, šele pred dobrimi desetimi leti je uradno prevzel kmetijo. Ko bo čas za generacijsko menjavo na kmetiji, pa bom z veseljem nadaljeval s kmetovanjem,« pove naš sogovornik.Poleg znanja o konjereji in opravilih na kmetiji ima Domen kljub mladosti že izjemno veliko delovnih izkušenj in zelo dobro poslovno žilico. Že v otroštvu je vedel, da si želi delati nekaj dinamičnega. Ni se videl v pisarni med štirimi stenami ob suhoparnem delu, saj ima rad razgibano delo. Vpisal se je na srednjo mizarsko šolo v Kočevju in najprej končal triletni program mizarja, pozneje pa ob službi končal še dva letnika do naziva lesarskega tehnika. »Takoj sem se zaposlil na bližnjem posestvu Ugar, kjer imajo svojo mizarsko delavnico, ukvarjajo pa se tudi s konjeništvom. Tam sem se veliko naučil, po štirih letih pa se mi je ponudila priložnost za delo v ribniški zadrugi. Sprejel sem jo,« na kratko strne svojo poklicno pot.OD POTUJOČE TRGOVINE DO ODKUPANa ribniški zadrugi so Domnu pred tremi leti zaupali delo s kooperanti, ki ohranjajo tradicijo ribniške doline – izdelujejo namreč suho robo. Zadruga je pomemben odkupovalec lesenih izdelkov in polizdelkov, ki so jih Ribničani nekdaj prodajali po svetu, danes pa večino suhe robe odkupi zadruga za prodajo na domačem trgu, pa tudi po svetu. »Suha roba je najstarejša domača obrt v Ribniški dolini, s katero naši Ribničani trgujejo že od 15. stoletja dalje. Znanje o suhorobarstvu se je prenašalo iz roda v rod in kot zanimivost lahko povem, da je vsaka hiša izdelovala natanko določen izdelek. In tako je še danes. Sodelujem z več kot 50 kooperanti, med njimi je skoraj vsak specializiran za svoj izdelek oz. polizdelek. V naši ponudbi imamo več kot 1000 izdelkov in polizdelkov: lesenih žlic, grabelj, gajbic, desk, ročajev za različne izdelke … Vsi nastajajo v neposredni bližini, tu, v Ribniški dolini, na kar smo izjemno ponosni,« poudari.Domen poudari, da so vsi suhorobarski izdelki, ki so v skladišču zadruge, izdelani iz kakovostnega slovenskega lesa. Prav s kakovostjo suhorobarskih izdelkov si je ribniška zadruga zgradila ugled in zaupanje, z njima pa zagotovila tudi dobro prodajo na domačem in evropskem trgu.OD HLODA DO LESENE ŽLICE BREZ ODPADKADomen, ki ima tudi dobro poslovno žilico, je takoj videl priložnost v suhorobarstvu tudi na domači kmetiji. »Doma se ukvarjamo s konjerejo in gozdarstvom. Na kmetiji dela oče, ki je tudi skrben gozdar in ima žago za razrez lesa. Mami pa je dnevna vožnja na delo v Ljubljano postala prenaporna, zato je razmišljala o tem, da ostane doma. Predlagal sem jima, naj začneta izdelovati lesene žlice. Bila sta navdušena.«Delo je hitro steklo: »Stroje za vse posamezne stopnje obdelave lesa smo kupili pri istem prodajalcu, žago za razrez hlodovine je oče že imel. Kakšen mesec smo rabili, da je proizvodnja stekla. Specializirali smo se za izdelovanje lesenih žlic dveh velikosti – s 25- in 30-centimetrskim ročajem. Vse naše izdelke odkupi zadruga.«Lesene žlice, kuhalnice, izdelujejo iz bukovega lesa, lahko tudi iz hrastovega. »Najbolj pomembno pri tem je, da je les čim bolj svež. Za žlice se uporablja luščen furnir. Hlodovino nam da zadruga, zrežemo jo na plohe, vsi naslednji postopki pa se naredijo v delavnici: najprej plohe narežemo na manjše dilce, pri drugem koraku dobijo te grobo obliko žlice. Iz ene dilce dobimo dve žlici, razreže ju cirkularna žaga, nato pa pri naslednjem koraku dobijo še jamico, hrbet in ročaj.« S tem korakom je žlica oblikovana, ni pa še primerna za uporabo. Treba jo je še posušiti in obrusiti. »Hlod ima okoli 60 % vlage, posušena lesena žlica pa le še okoli 10 %. Med sušenjem v sušilnici zato kakšna žlica poči ali se zvije, toda odpada je zelo malo, če je les kakovosten, nima grč in je pravilno obdelan v vseh stopnjah obdelave. Nazadnje gredo vse žlice še v vrteč lesen boben, kjer se v dobrih treh do štirih urah obrusijo.«Domen Kljun: »Dokler bodo z lesenimi žlicami kuhali tudi vrhunski kuharski mojstri, nam za prihodnost ohranjanja tradicije suhorobarstva v Ribniški dolini ni treba skrbeti. Ta tradicija bo živela tudi z naslednjimi rodovi.«Pri celotnem procesu odpadka skorajda nimajo, saj žagovino porabijo za nastiljanje konjem v hlevu, drva pa porabijo za kurjavo.Domen pove, da na dan naredijo do okoli 3000 lesenih žlic, izdelujejo pa se le od septembra do maja. Poleti les namreč ni primeren za sekanje niti za obdelavo. Poleg Kljunovih tudi drugi izdelujejo lesene žlice za ribniško zadrugo, saj je povpraševanje veliko. »Trenutno jih je okoli 15, med njimi so kmetje in obrtniki. Za kmeta je to dobra dopolnilna dejavnost, saj je pozimi dela na kmetiji manj, poleti pa lahko svoj čas namenijo košnji in spravilu sena.«VZREJAJO PLEMENSKE KONJETak ritem dela se povsem ujema tudi z glavno kmetijsko dejavnostjo Kljunovih – konjerejo. Domen pripoveduje o otroštvu, ko sta bili dve sosednji kmetiji združeni in je bila to ena večjih kmetij na Pustem Hribu s kravami molznicami. »Skupaj sta redili okoli 60 glav govedi, nato pa sta šli leta 2005 vsaka svojo pot. Oče je sicer nameraval nadaljevati z rejo krav molznic, a se je že v prvem letu pokazalo, da to ekonomsko ni vzdržno. Nismo imeli primerne infrastrukture, deset molznic je bilo preprosto premalo, molža zamudna. Od tega se ne bi dalo preživeti. Možnosti je bilo več: da gre tudi oče v službo ali da dela kaj drugega. Takrat smo krave in opremo prodali in se specializirali za konjerejo. Krave so si delile hlev s konji, zato smo nekaj konjev že imeli, čredo pa smo postopoma povečevali. Zdaj imamo 15 kobil avtohtone slovenske pasme posavec, z ženo pa imava še tri toplokrvne križance za ježo,« izvemo.Konji so čez poletje na paši, konec novembra pa gredo v hlev, čeprav niso občutljivi na mraz. Ob hiši imajo dva hleva, v enem je reja prosta, v drugem pa bodo v kratkem prešli iz privezov na prosto rejo. V ločenih boksih sta le žrebca, prazen boks pa čaka na žrebitve. »Oče je priznan rejec posavcev in tudi član Slovenskega združenja rejcev konj pasme posavec. Z leti strokovnega rejskega dela smo prišli do vzreje vrhunskih kobil in žrebet. Večina naših žrebičkov se proda za nadaljnjo plemensko rejo in ne za meso, čeprav so posavci cenjena mesna pasma. Žrebeta prodamo pri osmih mesecih, ko dosežejo težo okoli 350 kilogramov. Ker je zanimanje za plemenske posavce veliko, jih ni težko prodati. Mnogi si jih pridejo ogledat in rezervirat kar k nam na kmetijo. Seveda pa najprej poskrbimo za pomladitev lastne črede. Tudi kobile prodamo za nadaljnjo rejo, ko so stare med 10 in 12 leti oz. po približno osmih žrebitvah, starejše namreč začnejo izgubljati vrednost,« pojasnjuje Domen.Posavski konj je slovenska avtohtona pasma. Hladnokrvni konji te pasme so manjše rasti: imajo kratke noge in večji trup, zato jih redijo za zakol. Imajo miren značaj, so izjemno poslušni in hitro učljivi, zato so primerni tudi za jahanje, vprego v zapravljivček ali delo. Ker je pri nas razmeroma malo posavcev, je zelo pomembno, da se ohranja med njimi genetska raznovrstnost. Plemenske žrebce je treba menjati na štiri leta in zaradi majhnega števila živali bolj paziti na sorodstvo med njimi.Črede, pravi Domen, ne nameravajo povečevati, saj jim to ne dopuščajo razpoložljive površine. »Naša kmetija obsega dobih 25 hektarjev, pri čemer je 18 hektarjev pretežno jelovega gozda, ki obdaja kmetijo, preostalo so travniki in pašniki. V najemu imamo še okoli 30 hektarjev kosnih površin v Sodražici. Imamo pašno-kosni sistem. Glavna krma za konje sta pozimi seno in senaža, toplejši del leta pa se živali pasejo.«S prvo košnjo začnejo že sredi maja. »Senažo zbaliramo, ta konjem tudi najbolj tekne in jih bolje nasiti od sena. Dobro počutje živali in zdravstveno stanje je zelo pomembno pri vzreji plemenskih živali, zato smo zelo pazljivi, da krma ni plesniva in je najboljše kakovosti. Z ovsom konjev ne krmimo, saj svojega nimamo, kupujemo pa ga tudi ne. Jih pa velikokrat razveselimo s kakšnim priboljškom: jabolkom ali suhim kruhom.«Bližina konj, pravi Domen, je izjemno pomirjujoča, zato ne mine dan, da ne bi bil s temi plemenitimi živalmi. Morda so ga naučile tudi to, kako ohraniti mirnost v stresnih situacijah. Njegov finalni pevski nastop bo zagotovo tak, nato pa se bo njegovo življenje vrnilo v ustaljene tirnice ali pa nadaljevalo v soju žarometov …
Dober teden pred finalno oddajo Slovenija ima talent smo obiskali edinega finalista, ki živi na kmetiji. Na Pustem Hribu pri Ortneku, le nekaj kilometrov pred Ribnico, je kmetija Kljun, na kateri je odraščal in si z ženo Nino spletel svoje gnezdo 25-letni Domen Kljun. Občinstvo iz vse Slovenije je osvojil s svojim glasom, a ga je slava le oplazila in nikakor prevzela. Domen je ostal preprost, skromen in srčen mladenič. Jutra začenja z delom na kmetiji, na kateri vzrejajo avtohtono slovensko pasmo konj posavec, nato pa je že na poti v službo v KGZ Ribnica, kjer skrbi za nabavo in prodajo suhe robe po Sloveniji in svetu. »Si med delom in vožnjo prepevate?« steče pogovor s simpatičnim pevcem, ki te dni svoje glasilke pripravlja na veliki nastop v finalu. »Včasih pa res,« zadržano pove. Hitro doda, da v resnici nikoli ni razmišljal o javnem nastopanju, čeprav rad poje že od otroštva. Na veliki oder ga je v ogenj po žerjavico poslala kar žena Nina. Ni se upiral. Čeprav nima glasbene izobrazbe, ve, da mu je bil podarjen izjemen dar in da s svojim tenorjem seže ljudem v srce.
Toda njegov izjemen nastop ni bil razlog, da smo Domna obiskali. Navdušil nas je s svojo predstavitvijo, saj je ponosno povedal, da je kmečki fant. Da je glava družine oče Marjan, Domen – srednji med tremi otroki – pa si želi v prihodnje stopiti v njegove čevlje. »Oče je še mlad, šele pred dobrimi desetimi leti je uradno prevzel kmetijo. Ko bo čas za generacijsko menjavo na kmetiji, pa bom z veseljem nadaljeval s kmetovanjem,« pove naš sogovornik.
Pot do lesene žlice se začne z razrezom hlodovine …… in nadaljuje v delavnici, odpadno žagovino porabijo za nastiljanje v hlevu, drva pa za kurjavo.
Poleg znanja o konjereji in opravilih na kmetiji ima Domen kljub mladosti že izjemno veliko delovnih izkušenj in zelo dobro poslovno žilico. Že v otroštvu je vedel, da si želi delati nekaj dinamičnega. Ni se videl v pisarni med štirimi stenami ob suhoparnem delu, saj ima rad razgibano delo. Vpisal se je na srednjo mizarsko šolo v Kočevju in najprej končal triletni program mizarja, pozneje pa ob službi končal še dva letnika do naziva lesarskega tehnika. »Takoj sem se zaposlil na bližnjem posestvu Ugar, kjer imajo svojo mizarsko delavnico, ukvarjajo pa se tudi s konjeništvom. Tam sem se veliko naučil, po štirih letih pa se mi je ponudila priložnost za delo v ribniški zadrugi. Sprejel sem jo,« na kratko strne svojo poklicno pot.
Lesene žlice izdelujejo jeseni in pozimi, poleti je na kmetiji namreč delo s košnjo in spravilom sena.
OD POTUJOČE TRGOVINE DO ODKUPA Na ribniški zadrugi so Domnu pred tremi leti zaupali delo s kooperanti, ki ohranjajo tradicijo ribniške doline – izdelujejo namreč suho robo. Zadruga je pomemben odkupovalec lesenih izdelkov in polizdelkov, ki so jih Ribničani nekdaj prodajali po svetu, danes pa večino suhe robe odkupi zadruga za prodajo na domačem trgu, pa tudi po svetu. »Suha roba je najstarejša domača obrt v Ribniški dolini, s katero naši Ribničani trgujejo že od 15. stoletja dalje. Znanje o suhorobarstvu se je prenašalo iz roda v rod in kot zanimivost lahko povem, da je vsaka hiša izdelovala natanko določen izdelek. In tako je še danes. Sodelujem z več kot 50 kooperanti, med njimi je skoraj vsak specializiran za svoj izdelek oz. polizdelek. V naši ponudbi imamo več kot 1000 izdelkov in polizdelkov: lesenih žlic, grabelj, gajbic, desk, ročajev za različne izdelke … Vsi nastajajo v neposredni bližini, tu, v Ribniški dolini, na kar smo izjemno ponosni,« poudari.
Zadnji korak izdelovanja lesenih žlic: brušenjeDomen poudari, da so vsi suhorobarski izdelki, ki so v skladišču zadruge, izdelani iz kakovostnega slovenskega lesa. Prav s kakovostjo suhorobarskih izdelkov si je ribniška zadruga zgradila ugled in zaupanje, z njima pa zagotovila tudi dobro prodajo na domačem in evropskem trgu.
OD HLODA DO LESENE ŽLICE BREZ ODPADKA Domen, ki ima tudi dobro poslovno žilico, je takoj videl priložnost v suhorobarstvu tudi na domači kmetiji. »Doma se ukvarjamo s konjerejo in gozdarstvom. Na kmetiji dela oče, ki je tudi skrben gozdar in ima žago za razrez lesa. Mami pa je dnevna vožnja na delo v Ljubljano postala prenaporna, zato je razmišljala o tem, da ostane doma. Predlagal sem jima, naj začneta izdelovati lesene žlice. Bila sta navdušena.« Delo je hitro steklo: »Stroje za vse posamezne stopnje obdelave lesa smo kupili pri istem prodajalcu, žago za razrez hlodovine je oče že imel. Kakšen mesec smo rabili, da je proizvodnja stekla. Specializirali smo se za izdelovanje lesenih žlic dveh velikosti – s 25- in 30-centimetrskim ročajem. Vse naše izdelke odkupi zadruga.«
Domen Kljun s Pustega Hriba
Lesene žlice, kuhalnice, izdelujejo iz bukovega lesa, lahko tudi iz hrastovega. »Najbolj pomembno pri tem je, da je les čim bolj svež. Za žlice se uporablja luščen furnir. Hlodovino nam da zadruga, zrežemo jo na plohe, vsi naslednji postopki pa se naredijo v delavnici: najprej plohe narežemo na manjše dilce, pri drugem koraku dobijo te grobo obliko žlice. Iz ene dilce dobimo dve žlici, razreže ju cirkularna žaga, nato pa pri naslednjem koraku dobijo še jamico, hrbet in ročaj.« S tem korakom je žlica oblikovana, ni pa še primerna za uporabo. Treba jo je še posušiti in obrusiti. »Hlod ima okoli 60 % vlage, posušena lesena žlica pa le še okoli 10 %. Med sušenjem v sušilnici zato kakšna žlica poči ali se zvije, toda odpada je zelo malo, če je les kakovosten, nima grč in je pravilno obdelan v vseh stopnjah obdelave. Nazadnje gredo vse žlice še v vrteč lesen boben, kjer se v dobrih treh do štirih urah obrusijo.«
Domen Kljun: »Dokler bodo z lesenimi žlicami kuhali tudi vrhunski kuharski mojstri, nam za prihodnost ohranjanja tradicije suhorobarstva v Ribniški dolini ni treba skrbeti. Ta tradicija bo živela tudi z naslednjimi rodovi.«
Pri celotnem procesu odpadka skorajda nimajo, saj žagovino porabijo za nastiljanje konjem v hlevu, drva pa porabijo za kurjavo.
Domen skrbi za nabavo in prodajo suhe robe v ribniški zadrugi.
Domen pove, da na dan naredijo do okoli 3000 lesenih žlic, izdelujejo pa se le od septembra do maja. Poleti les namreč ni primeren za sekanje niti za obdelavo. Poleg Kljunovih tudi drugi izdelujejo lesene žlice za ribniško zadrugo, saj je povpraševanje veliko. »Trenutno jih je okoli 15, med njimi so kmetje in obrtniki. Za kmeta je to dobra dopolnilna dejavnost, saj je pozimi dela na kmetiji manj, poleti pa lahko svoj čas namenijo košnji in spravilu sena.«
Na kmetiji vzrejajo avtohtono slovensko pasmo posavec.
VZREJAJO PLEMENSKE KONJE Tak ritem dela se povsem ujema tudi z glavno kmetijsko dejavnostjo Kljunovih – konjerejo. Domen pripoveduje o otroštvu, ko sta bili dve sosednji kmetiji združeni in je bila to ena večjih kmetij na Pustem Hribu s kravami molznicami. »Skupaj sta redili okoli 60 glav govedi, nato pa sta šli leta 2005 vsaka svojo pot. Oče je sicer nameraval nadaljevati z rejo krav molznic, a se je že v prvem letu pokazalo, da to ekonomsko ni vzdržno. Nismo imeli primerne infrastrukture, deset molznic je bilo preprosto premalo, molža zamudna. Od tega se ne bi dalo preživeti. Možnosti je bilo več: da gre tudi oče v službo ali da dela kaj drugega. Takrat smo krave in opremo prodali in se specializirali za konjerejo. Krave so si delile hlev s konji, zato smo nekaj konjev že imeli, čredo pa smo postopoma povečevali. Zdaj imamo 15 kobil avtohtone slovenske pasme posavec, z ženo pa imava še tri toplokrvne križance za ježo,« izvemo. Konji so čez poletje na paši, konec novembra pa gredo v hlev, čeprav niso občutljivi na mraz. Ob hiši imajo dva hleva, v enem je reja prosta, v drugem pa bodo v kratkem prešli iz privezov na prosto rejo. V ločenih boksih sta le žrebca, prazen boks pa čaka na žrebitve. »Oče je priznan rejec posavcev in tudi član Slovenskega združenja rejcev konj pasme posavec. Z leti strokovnega rejskega dela smo prišli do vzreje vrhunskih kobil in žrebet. Večina naših žrebičkov se proda za nadaljnjo plemensko rejo in ne za meso, čeprav so posavci cenjena mesna pasma. Žrebeta prodamo pri osmih mesecih, ko dosežejo težo okoli 350 kilogramov. Ker je zanimanje za plemenske posavce veliko, jih ni težko prodati. Mnogi si jih pridejo ogledat in rezervirat kar k nam na kmetijo. Seveda pa najprej poskrbimo za pomladitev lastne črede. Tudi kobile prodamo za nadaljnjo rejo, ko so stare med 10 in 12 leti oz. po približno osmih žrebitvah, starejše namreč začnejo izgubljati vrednost,« pojasnjuje Domen.
Posavski konj je slovenska avtohtona pasma. Hladnokrvni konji te pasme so manjše rasti: imajo kratke noge in večji trup, zato jih redijo za zakol. Imajo miren značaj, so izjemno poslušni in hitro učljivi, zato so primerni tudi za jahanje, vprego v zapravljivček ali delo. Ker je pri nas razmeroma malo posavcev, je zelo pomembno, da se ohranja med njimi genetska raznovrstnost. Plemenske žrebce je treba menjati na štiri leta in zaradi majhnega števila živali bolj paziti na sorodstvo med njimi.
Črede, pravi Domen, ne nameravajo povečevati, saj jim to ne dopuščajo razpoložljive površine. »Naša kmetija obsega dobih 25 hektarjev, pri čemer je 18 hektarjev pretežno jelovega gozda, ki obdaja kmetijo, preostalo so travniki in pašniki. V najemu imamo še okoli 30 hektarjev kosnih površin v Sodražici. Imamo pašno-kosni sistem. Glavna krma za konje sta pozimi seno in senaža, toplejši del leta pa se živali pasejo.« S prvo košnjo začnejo že sredi maja. »Senažo zbaliramo, ta konjem tudi najbolj tekne in jih bolje nasiti od sena. Dobro počutje živali in zdravstveno stanje je zelo pomembno pri vzreji plemenskih živali, zato smo zelo pazljivi, da krma ni plesniva in je najboljše kakovosti. Z ovsom konjev ne krmimo, saj svojega nimamo, kupujemo pa ga tudi ne. Jih pa velikokrat razveselimo s kakšnim priboljškom: jabolkom ali suhim kruhom.«
Bližina konj, pravi Domen, je izjemno pomirjujoča, zato ne mine dan, da ne bi bil s temi plemenitimi živalmi. Morda so ga naučile tudi to, kako ohraniti mirnost v stresnih situacijah. Njegov finalni pevski nastop bo zagotovo tak, nato pa se bo njegovo življenje vrnilo v ustaljene tirnice ali pa nadaljevalo v soju žarometov …
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Kako ekološke prakse prispevajo k proračunu konvencionalnega oljkarstva? Izveste v 👇 video prispevku. @EUAgri #IMCAP #CAP https://t.co/1A3JCVLPTD @agroklub
https://t.co/NL9h9kCyA1
13.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Kmetijstvo igra ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti travišč. Kako 👉 https://t.co/IjBoHwJFNy @EUAgri #IMCAP #CAP https://t.co/KQJCy1ZEQs
13.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] V Sloveniji predvsem agrarne in pašne skupnosti skrbijo, da se ohranja planinska paša, da se planine ne zaraščajo in ostajajo urejene za številne planince, ki jih obiskujejo vse leto. @EUAgri #IMCAP #CAP VEČ 👉 https://t.co/Sc3nr3Hhhy https://t.co/AwsE0egyok
13.02.2025
[INTERVJU z ERIKOM REMICEM 👉 https://t.co/4VcAaI8Y08] Strast do kmetijstva 🐄🥛, bogate izkušnje iz prava ⚖️📚, podjetništva 🌍 in obnovljivih virov energije 💡 mu omogočajo uspešno spopadanje z izzivi sodobnega časa. #kmetijstvo https://t.co/vswCBRvT4r
13.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Inovator in pol bi lahko dejali za Štefana Števanca. ČEMU? Izveste v 👇video prispevku. @EUAgri #IMCAP #CAP @agroklub
https://t.co/x0jyROE6Ga
13.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Selitev krav iz starega hleva v nov, sodoben hlev z naprednimi tehnologijami je bil velik prehod, ki je izboljšal njihove življenjske pogoje. VEČ 👇 @EUAgri #IMCAP #CAP
https://t.co/uRi6UQc9k6
11.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Uvajanje nekemične zaščite kmetijskih rastlin izboljša varnost in kakovost kmetijskih pridelkov. @EUAgri #IMCAP #CAP VEČ 👉 https://t.co/ZQDsJBblcg https://t.co/tocjDWGEBL
07.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Težave s krompirjevo plesnijo postajajo v Sloveniji v zadnjih letih vse večje. @EUAgri #IMCAP #CAP VEČ 🥔🥔 https://t.co/tfjeHeWfbg https://t.co/2gkpgDLXee
07.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Zaradi več razlogov so raziskovalci in kmetje prisiljeni iskati trajnostne alternative, s katerimi bi zmanjšali odvisnost od mineralnih gnojil, ne da bi zmanjšali količino pridelka. @EUAgri #IMCAP #CAP
PREBERITE 👉 https://t.co/HC9sdTIJDI https://t.co/BFoQConVz3
05.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Na manjših kmetijah se vzreja pitovnih piščancev za meso v zadnjih letih povečuje, tako za lastno porabo kot tudi zaradi vse večjega povpraševanja med potrošniki. @EUAgri #IMCAP #CAP
VEČ 👉 https://t.co/KwcjixZfNz https://t.co/Yy7Li3KOVI
05.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] V okviru SKP 2023-2027 so pridelovalci zelenjave lahko vključeni v ukrep NV.4 Integrirana pridelava zelenjave in morajo izvajati določene zahteve, ki so določene v tehnoloških navodilih. @EUAgri #IMCAP #CAP
VEČ 👉 https://t.co/oNu2hehz71 https://t.co/5JdPDHMm8X
05.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Kadar se o marsičem ne sme govoriti, kljub temu pa osrednji mediji potrebujejo t. i. udarne prispevke, ki se jih potem gloda, so nemalokrat na udaru kmetje. @EUAgri #IMCAP #CAP
KAKO in KAJ preberite v BLOGU 👉 https://t.co/9IBbsg83Hm https://t.co/mnGXiIP2Jj
05.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Tomaž je eden mlajših prevzemnikov, novih je v Posočju zelo malo. @EUAgri #IMCAP #CAP
VEČ 🤠 https://t.co/tTgZ6OHQDy https://t.co/kHjtZK9Nbe
Edinstven vpogled v zeleno srce naše dežele – nova knjiga DREVESA SLOVENIJE 🌳📖
📚 PRELISTAJTE in NAROČITE 🫶 https://t.co/M8se8In8As https://t.co/M2Pm2ZLE15
03.02.2025
KMEČKI GLAS – LJUBEZEN do kmetijstva v vsakem izvodu! ❤️🌿
NAROČANJE 🫶 https://t.co/RD6os6l9uT https://t.co/dS01QJGodj
03.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Podnebne spremembe seveda vplivajo tudi na zgodnejši začetek vegetacije. Pretekli teden so imele temperature zraka že povsem spomladanski pridih. @EUAgri #IMCAP #CAP
VEČ 👉 https://t.co/zaJlO9QYGx https://t.co/J3fTo1x5ME
03.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Se cike res dobro počutijo na paši? 🐂🐂 👇 @EUAgri #CAP #IMCAP
https://t.co/LrwFRrE3lt
01.02.2025
[#ZELENASKP – ZELENO ŽIVLJENJE 🍎] Ker je Tomaža delo na kmetiji vedno veselilo, je njegova profesionalna odločitev padla v korist kmetijstva. VEČ V 👇 VIDEO PRISPEVKU. @EUAgri #IMCAP #CAP
https://t.co/YCG3GqdBuT
01.02.2025
🙄🫣 Kmetova neodvisnost postaja vse bolj moteč element, ki ga je treba omejiti. VEČ 👉 https://t.co/i6CpFrUVlD https://t.co/JtUyakvi8b