Na trgovski polici sta kruh in kozarec medu le dva izdelka med stotinami drugih, na ptujskih dobrotah pa dobita obraz. Obraz tistega, ki vstaja pred soncem, spremlja nebo bolj pozorno kot vremenoslovci, dela tudi ob nedeljah in praznikih ter nosi odgovornost, da bo na naši mizi kakovostna hrana. Prav zato festival Dobrote slovenskih kmetij že dolgo ni več le razstava domačih izdelkov, temveč največji poklon slovenskemu podeželju in ljudem, ki ga ohranjajo živega.

Včasih se o domači hrani govori skoraj romantično – kot o spominu na otroštvo ali vračanju k tradiciji. A dogajanje v svetu zadnjih let je pokazalo, da vprašanje hrane še zdaleč ni le vprašanje nostalgije. Pandemija, vojne, podnebni ekstremi, rast cen energentov in motnje v dobavnih verigah so Evropo streznili.

Hrana ni več samoumevna, država brez lastne pridelave hrane pa hitro ranljiva. Prav zato pomen kmeta danes ni manjši, ampak večji kot kadarkoli prej. Festivali, kot so Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, pa potrošnika opominjajo, da z izbiro hrane domačih ponudnikov ne kupuje le izdelka, tem več podpira tudi ljudi, ki zagotavljajo, da v negotovih časih ne ostanemo povsem odvisni od uvoza.

Kakovost, ki jo potrjuje stroka

Ena največjih krivic do slovenskega kmeta je stereotip, da je ujet v preteklost. Festival v našem najstarejšem mestu je tudi letos dokazal nasprotno. Slovenske kmetije uspešno združujejo tradicijo s sodobnimi pristopi. Mnogi pridelovalci vlagajo v nove tehnologije, izboljšujejo predelavo, razvijajo dopolnilne dejavnosti, skrbijo za trajnostno pridelavo in predelavo ter iščejo neposreden stik s kupci. Znanje pa postaja enako pomembno orodje kot zemlja.

To se vidi tudi pri kakovosti izdelkov, saj je bilo med 789 nagrajenimi izdelki podeljenih kar 435 zlatih priznanj. Še pomembnejše od priznanj pa je sporočilo, ki ga ptujski festival prinaša: slovenski kmet zna. Zna pridelati kakovostno, varno in okusno hrano. Zna slediti času in zna ohraniti tisto, česar industrijska proizvodnja nima več – to je pristnost. Največja zahvala za ptujske dobrote gre pobudnikom, ki so ga zasnovali pred 37 leti. Prvo leto so strokovne komisije ocenile le mlečne, mesne in krušne izdelke, z leti pa se je številko ocenjevalnih kategorij povzpelo na 17.

Največ zaslug za to, da je bila tudi nadaljnja pot prava, ima KGZ Ptuj. »Festival Dobrote slovenskih kmetij ni dogodek, ki bi nastal čez noč. Gradimo ga 365 dni na leto že 37 let,« je poudaril predsednik organizacijskega odbora Peter Pribožič. Ob tem je izpostavil veliko angažiranost zaposlenih na KGZ Ptuj in vseh svetovalcev po kmetijsko-gozdarskih zavodih po Sloveniji in poudaril, da slovenska hrana, pridelana in predelana na kmetijah, ostaja srce avtentične ponudbe slovenskega podeželja. Prav povezovanje hrane, podeželja in turizma pa po njegovih besedah pomembno soustvarja prepoznavnost Slovenije: »Kar pridelamo in predelamo, moramo znati tudi ponuditi.«

Ob odprtju festivala so zbrane nagovorili tudi županja Mestne občine Ptuj Nuška Gajšek, ki je poudarila, da ljudje vse bolj cenijo domačo hrano, saj vemo, od kod prihaja in kaj kupujemo, zato je vredna vsakega evra. Direktor KGZ Ptuj Andrej Rebernišek je ob odprtju poudaril, da festival že desetletja ozavešča slovenske potrošnike o pomenu domače hrane in slovenskega kmeta. »Vsaka dežela, pokrajina in vsak kmet je edinstven – in prav to je bogastvo, ki ga premoremo,« je dejal. Predsednik KGZS Jože Podgoršek je dejal, da so Dobrote slovenskih kmetij postale prepoznavna znamka Ptuja in praznik slovenskega podeželja. »To so junaki našega podeželja.« Dodal je, da festival pomembno spodbuja razvoj predelave na slovenskih kmetijah. Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič je poudaril pomen zadrug in lokalnih trgovin za življenje na podeželju ter se strinjal, da so Dobrote slovenskih kmetij blagovna znamka, ki jo moramo negovati.

Ker je bila osrednja pokrajina letos ljubljanska regija z Zasavjem, je čast uradnega odprtja imela Maja Križnar iz KGZ Ljubljana, ki se je skupaj z uglednimi gosti sprehodila med skoraj 800 razstavljenimi dobrotami. Če želimo ohraniti slovensko pridelavo hrane, bodo morale besede postati dejanja. Mladi bodo ostajali na kmetijah le, če bodo v tem videli prihodnost, če bodo za svoje delo pošteno plačani. Če jih ne bo dušila birokracija in bo družba razumela, da kakovostna domača hrana ne more imeti cene, ki razvrednoti človekovo delo. Slovenija morda ni velika država, ima pa znanje, tradicijo in ljudi, ki znajo iz zemlje ustvariti vrhunske izdelke. Vprašanje je le, ali bomo to znali dovolj ceniti tudi takrat, ko se festivalske stojnice pospravijo in se vsakdanje življenje znova vrne v ustaljene tirnice.

Fotografije: Stanko Kozel