Na svetu smo kot oseba premalo časa, da bi govorili o podnebnih spremembah. Vreme se je vedno spreminjalo, vedno se bo. Morda so bili dinozavri inteligentna bitja, pa so izumrli? Mogoče bomo tudi mi. Ali pa smo se samo prestrašili dvigovanja temperatur v zadnjih letih, naši otroci pa bodo že imeli skrbi z ledeno dobo.

Ali se moramo prilagoditi? Seveda! Hrano moramo imeti našo, našo dokler narava dopušča to ceno, da smo pripravljeni plačati zanjo. Star slavonski pregovor pravi »Rajši sem pod svojo hruško lačen, kot pa da imam celo bogastvo sveta«. Trenutno je žal hrana samo del zaslužka vedno bolj velikih korporacij. V prilagoditve mora vlagati država, sami kmetje zaradi necenjenosti osnovnih živil žal ne morejo.

Prilagajanje kmetijstva na podnebne spremembe je postalo ena ključnih nalog sodobne družbe, ki pa se je po svetu lotevamo zelo drugače. V času, ko je denar glavna dobrina, hrana pa samoumevna, se ponekod raje poslužujejo uvoza, kot pa prilagajanja. To zadevo lahko slišimo in gledamo iz dveh vidikov. Če postane pridelava na nekem območju prezahtevna in predraga, moramo lokacijo spremeniti. Sprememba lokacije pa je zelo širok pojem, saj lahko zajema neko drugo regijo, državo … Seveda smo prišli do tega, da smo že podpisali uvoz z drugega kontinenta.

Drugi vidik je, da pridelavo prilagodimo, kar ima svojo ceno. Kdaj prilagajanje postane nesmiselno in pretirano? Ko odtehta preveč denarja, vendar pa imamo za ta denar domačo hrano. Z ekstremnimi vremenskimi pojavi, kot so suše, vročinski valovi, poplave in pozebe, se kmetje soočajo odkar proizvodnja postaja neprofitabilna, posledica prenizke cene odkupa živil. Spremembe v temperaturi in padavinah neposredno vplivajo na rast in donos pridelkov, zato je nujno uvajanje prilagoditvenih ukrepov, ki zmanjšujejo ranljivost kmetijske proizvodnje.

Med najpomembnejše začetne ukrepe spada izbira odpornejših sort rastlin, ki bolje prenašajo sušo, visoke temperature ali bolezni ter prilagajanje časa setve in žetve novim podnebnim razmeram.

Pomembno vlogo ima tudi učinkovito upravljanje z vodnimi viri, veliki namakalni sistemi, s katerimi smo v Sloveniji krepko zamudili. Uvajanje namakalnih sistemov, varčevanje z vodo ter izboljšanje zadrževanja vlage v tleh z ustreznimi kmetijskimi praksami, kot so kolobarjenje in zmanjšana obdelava tal, lahko bistveno prispevajo k večji odpornosti kmetijstva. Zapomnimo si stari rek: »Moča je vedno naredila huj, ko suša.«

Veliko znanja je še potrebnega, obdelovalcem zemlje pa razložiti nove pristope in dopovedati, da morda način, ki so se ga naučili od staršev, ni tisti najboljši. Poleg tega prilagajanje vključuje tudi diverzifikacijo pridelave, saj raznolika kmetijska proizvodnja zmanjšuje tveganje popolnih izgub ob neugodnih vremenskih razmerah. S povezovanjem znanstvenih spoznanj, tehnoloških inovacij in tradicionalnega znanja lahko kmetijstvo postane bolj prilagodljivo in trajnostno, kar je ključno za zagotavljanje prehranske varnosti v prihodnosti.

Kolumno pripravlja: ZSPM