VALERIJA VEZONIK
Kmetija Vezonik, po domače Helbin, Remšnik, Radlje ob Dravi
Velikost kmetije: 40 hektarjev
Usmeritev kmetije: reja krav molznic in prireja mleka

S Koroške prihaja 31-letna kandidatka Valerija Vezonik, ki skupaj z možem Davidom nadaljuje s kmetovanjem na družinski kmetiji. »Odraščala sem na gorski kmetiji v Remšniku na 680 metrih nadmorske višine, kjer je moj dedek imel tri krave molznice, nato sta kmetijo prevzela v upravljanje moja starša. Močno sta povečala stalež živali in začela s posodabljanjem kmetije,« uvodoma predstavi kmetijo mlada prevzemnica. Iskreno pove, da v mladosti ni razmišljala, da bo prav ona ostala na kmetiji, saj je med tremi sestrami najmlajša. »Po končani gimnaziji sem razmišljala o študiju veterine, saj me je od nekdaj zanimala, izbrala pa sem študij kmetijstva na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Študij sem tudi uspešno končala,« na kratko strne svojo izobraževalno pot.

Čeprav se je mlada diplomantka nameravala zaposliti, pa jo je k odločitvi, da si delovno mesto ustvari na kmetiji, spodbudil mož. »Davida kmetovanje zelo veseli. Čeprav ni odraščal na kmetiji, je kot mlad fant večkrat pomagal na sosednji kmetiji,« ga pohvali Valerija, ki ji je mož močna opora in podpora. Kmetijo sta prevzela leta 2017 in od takrat so vse odločitve o nadaljnjem razvoju skupne. »Zelo dobro se razumeva in dopolnjujeva pri delu, zato temeljito razmisliva, s čim se bova ukvarjala. Stalež živali sva v teh letih že skoraj podvojila, trenutno se okoli kmetije pase 27 krav molznic in 16 plemenskih telic. Imamo 40 hektarjev lastnih površin, pri čemer jih 15 hektarjev prekrivajo travniki, 25 pa gozd. Res da vse niso v celku, kot je značilno za koroške kmetije, ampak so razpršene tri kilometre okoli kmetije, pa je glavnina posesti v zaokroženi celoti. Najetih površin imamo 12 hektarjev,« opiše Valerija. Pri delu mladima gospodarjema pomagata Valerijina starša, mama jo razbremeni pri gospodinjskih delih, oče pa poskrbi za teleta. »Molža in obdelovanje kmetijskih površin ter vsa zahtevnejša dela pa so najina skrb,« pove Valerija, ki je tudi spretna traktoristka.

Pomemben in pogumen korak sta storila lani, ko sta se odločila za dopolnilno dejavnost predelave mleka. »Po temeljitem pregledu ekonomskega stanja kmetije in nenehnih podražitvah repromateriala in krmil ter padcu odkupnih cen mleka sva morala resno razmisliti, kako naprej. Možnosti sta bili dve: najti službo ali dodatni vir dohodka na kmetiji. Lahko rečem, da sva se s predelavo odločila pravilno.« Prostor, ki ga je Valerijin oče namenil predelavi mesa, sta preuredila v sirarno in v njem je zdaj 200-litrski kotel za predelavo mleka. Po enem letu pa Valerija prizna, da jo delo v sirarni veseli bolj, kot si je sploh mislila. »Mleko je živa surovina, iz katere je možno izvabiti nešteto kombinacij, okusov in izdelkov. Veliko sem se naučila na tečaju, znanje pa nadgrajujem kar v domači sirarni pri delu. Izdelujem jogurte, mlade sire, skuto in maslo. Največ mleka predelam v jogurte: tekoče, grški tip in podložene s sadjem. Ker imamo doma dosti sadja, ne kupujem sadnih podlag zanje, ampak jih pripravim sama. Sadje, ki ga sami nimamo, pa odkupimo na drugih kmetijah.« Valerija ponosno pove, da je za jogurt, podložen z borovnicami, že na prvem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju prejela zlato priznanje, zlat je bil tudi njen mladi sir za žar z zelišči. Njen najbolj domiseln izdelek pa so skutne bombice: iz skute oblikuje kroglice, vsako povalja v zeliščih, nato pa vloži v olje. »So okusne in lepe na pogled, izvrstno se ujamejo z raznovrstnimi mesnimi narezki,« navdušeno pove Valerija, ki nenehno išče zamisli, kaj vse bi še lahko ustvarila ob sirarskem kotlu. Njihovi izdelki so na voljo v dveh manjših zadružnih trgovinah v Vuhredu in Ožbaltu ter v jogurtomatu, ki so ga postavili v Radljah ob Dravi. Svojo ponudbo predstavljajo tudi na priložnostnih občinskih sejmih in prazničnem sejmu ob koncu leta. Z večanjem povpraševanja pa si želi povečevati tudi delež predelanega mleka, viške pa bodo še naprej oddajali mlekarni.
Svoje sirarsko znanje želi Valerija izpopolniti še v tujini, da bo ponudbo nadgradila z zorjenimi siri. »Sem članica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, ki prireja tovrstna izobraževanja, zelo rada bi se udeležila kakšnega,« pove o kratkoročnih načrtih, dolgoročno pa si oba z možem želita sodobnejši goveji hlev, da bi iz vezane reje prešli na prosto rejo.

Prosti čas, kolikor ji ga ostane, pa je seveda namenjen družini in otrokoma: petletnemu sinu in dve leti mlajši hčerki. Rada peče in ureja cvetje okoli domačije. Čeprav je močno vpeta v delo na kmetiji, pa ji ni žal, da je izbrala poklic kmetice. »Naporno je v službi in na kmetiji, a če delaš z veseljem, je življenje na kmetiji lepo. Veliko veselja do dela mi dajejo tudi zadovoljne stranke, ki se rade vračajo po naše izdelke. Takrat vem, da delamo dobro,« pravi.

Za sodelovanje na tekmovanju so jo podprli domači in članice Društva kmetic Dravska dolina, ki se jim je pridružila lani. »Trenutno sem le članica, ko bosta otroka malce starejša, pa se bom tudi aktivneje vključila v društvene dejavnosti,« obljublja. Ker ima rada izzive v življenju, s prijavo ni oklevala, pričakuje pa predvsem prijetno druženje, nova poznanstva in novo izkušnjo. »Ne glede na razplet ne bom razočarana. Potrudila pa se bom po svojih najboljših močeh,« konča naš pogovor.

EVA VREVC JENKO
Kmetija Pr’ Matevž, Reteče pri Škofji Loki
Velikost kmetije: 55 hektarjev
Usmeritev kmetije: reja krav molznic in predelava mleka

Eva je kandidatka, ki zastopa Gorenjsko, na tekmovanje za naziv mlade kmetice leta pa jo je prijavilo Društvo podeželskih žena Lubnik.

Simpatična in zgovorna Eva pravi, da je prišla za »ta mlado« na kmetijo Pr’ Matevž, ki se nahaja v Retečah pri Škofji Loki. »Odraščala sem dokaj blizu, v Tacnu pod Šmarno goro, kjer se še vedno počutim ‘domačo’. Doma sicer nismo imeli kmetije, sem pa večino poletij v mladosti preživela pri starih starših, ki sta imela konje. Že takrat sem uživala v naravi,« pripoveduje.

Čeprav je izbrala študij, ki ni povezan s kmetijstvom – Eva je namreč mlada zdravnica, šolanje je končala tik pred rojstvom zdaj enoletne hčerke Mojce –, je že med študijem aktivno sodelovala na kmetiji, bodisi v hlevu, na travnikih bodisi pri predelavi mleka. »Predelava mleka je moja glavna naloga, saj vodim procese in organizacijo dela v naši sirarni. V povprečju molzemo 60 krav. Obdelujemo 40 hektarjev travnikov in njiv, 15 hektarjev je gozda. V preteklosti so bile glavne dejavnosti na kmetiji tri: prireja mleka in mesa ter pridelava krompirja. Ko pa so leta 2011 začeli z gradnjo novega hleva, je glavna dejavnost kmetije postala prireja mleka. Pred štirimi leti sva se z možem Matevžem lotila še dopolnilne dejavnosti – predelave mleka v mlečne izdelke,« na kratko predstavi razvoj kmetije naša sogovornica.

Predelave mleka sta se lotila z izdelkom, ki ga imata rada, a ga nista našla na drugih kmetijah. »Začela sva z mocarelo, ki je na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju že prvo leto prejela zlato priznanje. Po njej smo tudi najbolj prepoznavni, priljubljene so tudi naše sadne skute Frutka ter vedno bolj priljubljena burata, izdelujemo pa tudi druge mlečne izdelke. Naj omenim, da vse izdelke že od začetka polnimo v povratno stekleno embalažo, saj kljub konvencionalni reji želimo doprinesti k ohranitvi narave,« strne Eva. Izdelke prodajata v domači trgovinici, lokalnih zadružnih trgovinah in izbranih manjših prodajalnah.

Ob vseh opravilih na kmetiji in v družini Evi ostane bolj malo prostega časa. Kadar pa ji čas dopušča, najraje hodi v hribe. Lepoto gora je odkrila že v mladosti, saj so planinarili že skupaj s starši. »Takrat je bilo to malce manj prostovoljno,« hudomušno prizna Eva, ki pa si ljubezen do hribov deli z možem, zato po navadi vse proste dni preživita pri odkrivanju naših prelepih gora. Te dni pa se pripravlja tudi na tekmovanje, na katerega se je prijavila na pobudo tašče. »Tašča je bolj kot jaz prepričana, da mi lahko uspe. Malo za hec, malo za res. Sicer pa sem se za sodelovanje odločila predvsem zato, da pokažem, da tudi tisti, ki nimamo kmetijske izobrazbe, lahko pridobimo potrebna znanja za kmetovanje. Z voljo do dela in iznajdljivostjo je vse mogoče,« konča pogovor simpatična Eva.

KARMEN ČARMAN
Vajsova domačija, Dolenje Radulje, Bučka
Velikost kmetije: 2 hektarja
Usmeritev kmetije: samooskrbna kmetija, izletniški turizem

Simpatično in zgovorno Karmen smo spoznali že lani, ko je s podporo dveh društev: Društva podeželskih žensk Bučka in Društva podeželskih žena Gabrovka, prvič sodelovala na tekmovanju za mlado kmetico leta. Zmaga ji je v dodatni igri za las spolzela iz rok, a ni bila prav nič razočarana. Prireditev ji je bila všeč in obljubila je, da bo poskusila znova. Svojo obljubo je tudi držala!

Karmen je še vedno članica obeh društev, v Gabrovki je odraščala, v Bučki pa sta si z možem Tomažem uredila dom za njuno družino. V zadnjem letu smo jo večkrat srečali na kulinaričnih tekmovanjih obeh društev. V Gabrovki je bila zlata njena sestavljena koprivna potica, na Bučki pa srebrn šarkelj.

Kmetijo, na kateri ustvarjata zakonca Čarman, sta kupila pred petimi leti. »Poleg domačije imava dva hektarja veliko posest, na kateri stoji opuščen več kot 500 let star Vajsov mlin in žaga venecijanka. Zelo si želiva znova oživiti in obuditi dogajanje na Vajsovi domačiji, ki je pod kulturno spomeniškim varstvom. Obiskovalcem želiva predstaviti, kako so nekdaj živeli mlinarji,« pripoveduje Karmen.

Prenove domačije sta se lotila resno in vneto. Obnovila sta že mlinsko kolo ter mlin, ki prikazuje razvoj mlinarstva od kamene dobe do mletja zrnja z električnim mlinom. »Pred kratkim smo pridobili kamniti možnar in lesene ročne stope. Z možem pa že snujeva predelavo manjšega mlina v žmrlje – predhodnika mlina na vodni pogon,« pove Karmen, ki ji zamisli ne zmanjka, a je vpeta v toliko dejavnosti, da vseh ne more uresničiti tako hitro, kot bi si želela. Karmen je namreč zaposlena, na gimnaziji v Novem mestu poučuje matematiko.
Vajsova domačija je zelo priljubljena postojanka za osnovnošolce in pohodnike, ki se podajo po Mlinarjevi poti, ob kateri stoji tudi Vajsova domačija. Rada pa bi razvila še več tematskih programov za najavljene skupine. Razmišljata tudi o ureditvi kurišča na prostem, kjer bi si obiskovalci po predstavitvi mlinarstva lahko spekli kruh. Prostor nad mlinom pa bo namenjen razstavi bogate zbirke mlinarskega orodja ter različnega posodja in predmetov.

Na Vajsovi domačiji pripravijo tudi sveže zmleto ajdovo ali pirino polnozrnato moko, ki jo sproti meljejo na mlinskih kamnih. Na voljo je v vrečkah ali kozarcih različnih velikosti, vsakega Karmen skrbno poslika s slovenskim narodnim ornamentom. Z njimi so poslikane tudi različne posode za shranjevanje, ki so priljubljeno darilo ob koncu leta. Po želji jih napolnijo z domačim aronijinim čajem, sušenim v sušilnici na drva, ali raznovrstnim drobnim pecivom, ki ga peče Karmen.

Na kmetiji je tudi nekaj živali: koze, plemenjak in kokoši, pol hektarja velik nasad aronije v polni rodnosti pa imata v najemu. »Tudi izdelke iz aronije kupci že zelo dobro poznajo. Aronijin sok ni napitek za žejo, ampak predvsem podpora našemu zdravju, saj pomaga pri mnogih zdravstvenih tegobah,« pojasni sogovornica.
Karmen je spretna tudi pri peki in kuhanju ter zeliščarica. Pred hišo ima zasajen vzorčni zeliščni vrt, rada pa jih nabira tudi v naravi. Peče več vrst kruha, raznovrstne piškote, medenjake, potice in mnoge pekovske izdelke, kuha marmelade iz domačega sadja, izdeluje testenine … Njena kulinarična strast je priprava potic: klasičnih z najrazličnejšimi nadevi, med zelo okusnimi je na primer korenčkov, ki ga le redko kdo pozna, in sestavljenih potic, s katerimi sodeluje tudi na državnem ocenjevanju v domači Gabrovki pri Litiji. Letos jo je nadevala s koprivami in zanjo prejela zlato priznanje. S svojimi dobrotami je sodelovala tudi na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju, za kar jo je navdušila mama. Lani in letos se je s Ptuja vrnila z zlatim priznanjem za orehovo potico, njeni medenjaki so bili že večkrat zapored zlati.

Na bučenski šarkeljadi, kjer brusi tudi svoj jezik s povezovanjem prireditve, se predstavi s tradicionalnim kvašenim šarkljem. Na priložnostnih tržnicah in sejmih pa s svojo pestro ponudbo v posebni noši privablja obiskovalce. »Ohranjanje tradicije in kakovosti nam pomenijo največ, zato se z možem zares trudiva, da je taka tudi naša ponudba: kakovostna in tradicionalna,« pove Karmen. Morda boste Karmen srečali tudi kot lokalno turistično vodnico po Dolenjski ali občinah Litija in Šmartno pri Litiji.

ANJA BERK
Kmetija Berk, Vrhpeč pri Mirni Peči
Velikost kmetije: 13 hektarjev
Usmeritev kmetije: samooskrbna kmetija

Kandidatka Anja Berk, ki prihaja iz Dolenjske, je energična mladenka, ki se ne ustraši novih izzivov in je s svojo srčnostjo pravi navdih za vse okoli sebe. Te odlike so prepoznale tudi v Društvu podeželskih žena Mirna Peč in jo letos poslale v ogenj po žerjavico na tekmovanju mladih kmetic.

Obiskali smo jo na domu v Vrhpeči, kjer imajo zares lepo urejeno kmetijo in okolico. Nekdaj je bila to govedorejska kmetija s sedmimi glavami govedi, sčasoma pa so začeli dejavnost opuščati, tako so doma ostale le kokoši, pujsi in zajci, ki jih vzredijo za potrebe družine. »Naša kmetija ni bila nikoli dovolj velika, da bi lahko eden od staršev ostal na kmetiji, oba sta kmetovala ob službi. Ker je bil oče zaradi službe večkrat zdoma in to za daljše obdobje, smo si delo porazdelili. Sčasoma je kmetija postala za mamo in naju s sestro prenaporna,« pojasnjuje Anja, ki je spretna tako z motiko kot na traktorju.

Čeprav si je oče močno želel, da bi Anja prevzela družinsko kmetijo, pa je svojo poklicno pot videla drugje. »Starša sta nama vedno rekla, da je na prvem mestu šola, nato delo na kmetiji. Čeprav me kmetovanje zelo veseli, se zavedam tudi omejitev pri razvoju naše kmetije, v sebi pa sem že zelo zgodaj odkrila, kaj si v resnici želim v življenju početi: pomagati ljudem. Že v osnovni šoli sem vedela, da bom delala v zdravstvu,« pripoveduje simpatična Anja. Zato po koncu osnovne šole ni bilo dvoma, kje bo nadaljevala z izobraževanjem. Na novomeški srednji zdravstveni šoli je Anja blestela, šolanje pa končala kot diamantna maturantka. Priložnost za službo se ji je ponudila v zdravstvenem domu Trebnje, kjer se je hitro ujela s sodelavci, pacienti pa jo imajo tako radi kot ona njih. »Pri meni nihče nikoli ni le številka. Ljudje so iz srca hvaležni, da si vzamem čas zanje, jih malce potolažim in prisluhnem njihovim težavam. To ni moje delo, čutim, da je to moje poslanstvo,« navdušeno pove naša sogovornica, ki si želi nekoč delati na reševalni postaji.

Čeprav je zdaj že redno zaposlena, je še naprej vpeta v dogajanje v več društvih v domačem kraju. Je članica prostovoljnega gasilskega društva ter gasilka pripravnica in članica Društva podeželske mladine Mirna Peč, kjer so ji zaupali nalogo blagajničarke. Najdejavnejša je prav pri podeželski mladini, kjer je dogajanje zelo razgibano – od izletov, druženj do tekmovanj. Lani je bila Anja tudi v mirnopeški tekmovalni ekipi na državnih kmečkih igrah, letos je svojo ekipo bodrila skupaj z navijači. Ker krovna organizacija podeželske mladine ZSPM letos praznuje 30 let, so si v društvu zadali poseben izziv: podelili bodo 30 čebelic, ki so simbol mirnopeške občine, izbranim gostom ob različnih dogodkih in priložnostih. »Do konca avgusta smo jih razdelili že polovico,« izvemo.

V svojem prostem času se Anja rada preizkuša tudi v kuhinji. Kuhanje ima rada, obožuje pa peči sladice, predvsem torte, in se poigrava z različnimi recepti. Bolj kot klasične torte z biskvitom, sadjem in smetano jo veseli izdelovanje in sestavljanje zahtevnejših tort z več plastmi in okusi. Ker je na novo postala članica podeželskih žensk, pa obljublja, da bo sodelovala tudi na naslednjem državnem ocenjevanju štrukljev, ki ga ob začetku leta prireja mirnopeško društvo. Rada bere romane in raziskuje Slovenijo. Navdušuje jo slovensko podeželje in vse, kar ponuja, zato dosti raje kot tujino spoznava domače kraje. Njena srčnost in prijaznost ne poznata meja. Kadarkoli in kjerkoli se kdo znajde v stiski, je Anja tista, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. »Na vseh društvenih izletih in dogodkih pa sem jaz tista, ki poskrbi za prvo pomoč,« še pove.

Povabila k sodelovanju na tekmovanju za mlado kmetico leta se ni pretirano branila, saj ima rada nove preizkušnje, še vedno rada sede za knjige in se česa novega nauči. Ker bodo z njo navijači iz obeh društev: kmečkih žensk in podeželske mladine, obljublja, da se bo na tekmovanju potrudila po svojih najboljših močeh.

ANKA KRAŠOVC
Izletniška kmetija Kotar, Pongrac, Griže
Velikost kmetije: 24 hektarjev
Usmeritev kmetije: izletniška kmetija

Med stanovskimi društvi podeželskih žena po Sloveniji je žalsko društvo zagotovo med najdejavnejšimi. Na vrhu društva je že vrsto let Marta Rojnik, ki natanko ve, kakšna preizkušnja čaka Anko. Rojnikova je namreč na tekmovanju za mlade kmetice zmagala leta 2007. Letošnjo kandidatko Anko Krašovc je imela predsednica že dolgo na piki, a se je Anka vsako leto nekako izmuznila. »Letos je zadnje leto, ko imam zaradi starostne omejitve še priložnost sodelovati na tekmovanju, zato tokrat nisem mogla reči Marti ne,« iskreno pove Anka, ki smo jo obiskali na slikoviti domačiji v Pongracu.

Anka je odraščala na kmetiji blizu Planine pri Sevnici in čeprav je v novem okolju hitro prevzela savinjsko narečje, ponosno pove, da je po duši ostala prava Kozjanka. V družini je odraščala z dvema sestrama in bratom, Anka je bila najmlajša in vsi so delali na 14 hektarjev veliki kmetiji. Zelo mlada je zapustila domače gnezdo. Najprej je odšla na srednjo turistično šolo, nato pa se je vpisala na študij turizma v Portorožu. Ker so v družini tesno povezani, se je ob vsaki priložnosti rada vračala domov.

V turizem jo je zaneslo zato, ker zelo rada potuje po vsem svetu. Znanje pa ji še kako prav pride pri delu, ki ga z velikim srcem opravljata oba z možem Jožetom. Z možem sta se spoznala pred več kot 20 leti v hotelu, kjer sta oba delala: mož je bil že zaposlen, ona pa pripravnica. Iskrica med njima je hitro preskočila in danes sta najboljši tandem na njuni izletniški kmetiji. »Priznam, da sva malce posebna. Mož Joži je izvrsten v kuhinji, jaz pa sem spretna pri bolj tehničnih opravilih, kot so vrtanje, žaganje … Vsega se rada lotim, nazadnje sem položila laminat. Nova kosilnica pa me razveseli bolj kot karkoli gospodinjskega,« v smehu prizna zgovorna Anka.

O razvoju turizma na kmetiji sta začela razmišljati že med rednima službama, saj sta vedela, da bo mož prevzel kmetijo in da si želita oplemenititi kmetijo s tem, da pridelano hrano ponudijo z najvišjo dodano vrednostjo – na krožniku. »Željo sva uresničila pred dvanajstimi leti. Prvi je ostal doma mož in prevzel skrb za 24 hektarjev veliko posest, kmalu sem se mu pridružila še jaz. Sprejemava le večje in najavljene skupine, mnoge prihajajo k nam vsako leto. Trudiva se, da je hrana okusna, kakovostna in raznovrstna. Mož je mojster za pripravo mesa, suhe mesnine, paštete, zaseko in predvsem koline, po čemer smo znani in cenjeni. Posebnost naše ponudbe so brezglutenske krvavice. Lupljenje krompirja in pripravo solate ter jedi za goste s posebnimi prehranskimi željami pa mož raje prepusti meni,« iskreno pove. Delo z gosti Anko ne le veseli, ampak osrečuje. »Globoko zadovoljstvo čutim, ko ljudje odhajajo od nas zadovoljni. To je največje plačilo za naš trud,« skromno pove.

Izletniške kmetije, ki sta jo poimenovala po domačem hišnem imenu Kotar, ki najverjetneje izhaja iz tega, da domačijo obdajajo trije vrhovi in jo »stiskajo« v kot, nikoli nista posebej promovirala. »Prvi mesec nas je obiska ena skupina, naslednji mesec že dve … in tako naprej. Naši najboljši promotorji so bili vedno nasmejani obrazi gostov, ki so pri nas dobro jedli in pili,« pove Anka.

Vsako leto si z možem zastavita tudi nekaj ciljev, ki ju vodijo pri delu na kmetiji. »Postopoma obnavljava vse objekte na kmetiji. Pred tremi leti nam je povsem pogorel hlev za govejo živino. Požar je gasilo 90 gasilcev, govedo smo uspeli rešiti. Dokler nismo uspeli urediti nove namestitve zanje, smo hlev zanje našli na kmetiji v Grižah, kjer je imel gospodar prazen hlev. Takrat sva se z možem odločila, da so biki prenevarni, zato zdaj redimo vole in telice, skupaj jih imamo dvanajst. Toplejši del leta so na paši okoli kmetij. Med tem smo postavili tudi nov hlev in ga prilagodili tako, da imava kar se da malo dela.« Redijo še krškopoljske prašiče in pridelajo kar se da veliko zelenjave in sadja. Pri delu pa staršema na pomoč priskočita tudi njuna otroka – Jan in Ela.
Ankina velika strast so potovanja. S sestro sta že vrsto let domenjeni, da si za rojstne dneve ne izmenjujeta daril, ampak gresta skupaj na potovanje. Anka se v okolju, kamor jo je pripeljala ljubezen, zelo dobro počuti, zato je z veseljem prevzela vodenje aktiva Griže, ki je del žalskega društva. Aktiv šteje 13 članic, vsak mesec se srečajo pri eni in se domenijo o vsem, kar bodo počele. Nekaj članic jo bo spremljalo in zanjo glasno navijalo tudi na tekmovanju, ki bo prvo sredo v septembru v Šentilju.