»Slovenc, tvoja zemlja je zdrava,« je zapisal Valentin Vodnik v Dramilu. Vprašanje je samo, ali smo se tudi mi predramili.

Po petkovem protestu imam občutek, da smo se. Vsaj delno. V meni še vedno odmeva energija s Trga republike. Ne jeza brez glave in repa, ampak jasna odločnost. Občutek, da kmet ne bo več tiho, ker se je preveč nabralo. Ker norčevanje, zavito v lepe besede, ne gre več skozi.

V medijih poslušam izjave ministrice in imam grenak priokus. Pravi, da je imela s kmetijskimi organizacijami že skoraj 50 sestankov. Lepo. A če bi sestanki prinašali rešitve, danes ne bi stali na ulici. Pravi tudi, da od kmetov pričakuje, da poleg zahtev predložimo konkretne rešitve. In tukaj se mi ustavi misel.

Morda se motim. Morda razmišljam narobe. Toda zakaj imamo potem celo armado uradnikov, strokovnih služb, direktoratov in agencij? Zakaj imamo sistem, če od tistih, ki komaj še zdržijo pritisk vsakdanjega dela, pričakujete še rešitve? Če je tako, potem zaprite tople, udobne pisarne. Pridite v hlev ob petih zjutraj. Pridite na njivo v dežju. In potem razlagajte, kako naj se to dela. Na Trgu republike nismo stali ljudje, ki bi se jim ne dalo delati. Tam smo stali ljudje, ki delamo vsak dan, brez vikendov in praznikov. Tam je bilo jasno povedano: problem nismo kmetje. Problem je sistem, ki se norčuje iz tistih, ki ga hranijo. Sistem, ki o kmetijstvu govori kot o hobiju. Kot da je hrana samoumevna in kot da kmet ni vreden spoštovanja.

Za pisalnimi mizami se sprejemajo odločitve, ki jih tisti, ki jih podpisujejo, nikoli ne bi zmogli živeti. Predavajo nam o naravi, a nikoli niso orali njive. Govorijo o varovanju prostora, hkrati pa dopuščajo nelojalno konkurenco, uvoz hrane vprašljive kakovosti in podpisovanje sporazumov, kot je Mercosur. S tem ste zavestno izbrali slabšo hrano za slovenskega potrošnika in uničujočo konkurenco za slovenskega kmeta. Mi danes nismo več prosilci.

Zahtevamo pogoje, da bo kmet lahko kmet.
Zemlja za nas ni lastnina, ki se jo da zamenjati ali prodati. Zemlja je odgovornost. Je obljuba, da bo tudi jutri kruh na mizi. In to obljubo kmet izpolnjuje vsak dan – v mrazu, vročini, dežju in negotovosti. Ko vstane, ko dela in ko kljub vsemu vztraja.

Zato jasno povemo: več slovenske hrane v javnih zavodih. V vrtcih, šolah, bolnišnicah in domovih za starejše. Ne zaradi romantike, ampak zaradi odgovornosti – do ljudi, do prostora in do prihodnosti. Predvsem pa do tistih, ki jih imamo najraje. Do otrok v vrtcih in šolah, ki so naša prihodnost. Če že pri njih ne zmoremo poskrbeti, da imajo na krožnikih najboljšo, zdravo in varno hrano, potem smo kot družba odpovedali. Enako velja za naše drage in ljubljene v bolnišnicah in domovih za starejše. Tam ne bi smelo biti edino merilo cena. Merilo mora biti človek, njegovo zdravje in dostojanstvo. Hrana ni strošek – hrana je temelj.

Veliko se govori, da na mladih svet stoji. A ta stavek je postal prazen. Kako naj mlad prevzame kmetijo, če vidi starše izčrpane, preslišane in ponižane? Če vidi, da sistem ne deluje v prid slovenskega kmeta? Če mu ministrstvo kar naprej meče pod nos, koliko denarja je razdelilo.

Mi bomo vztrajali.
Ker ko kmet obupa, ne propade samo kmetija.
Propade prihodnost. Propade država.
Dramilo ni ostalo v 19. stoletju.
Dramilo je danes. In kmet se je – vsaj tisti februarski petek – prebudil.

Kolumno pripravlja: ZSPM