Zadnja nedelja v novembru je bila v Jakobskem Dolu v znamenju članic Društva kmečkih žena Jakob. Kako tudi ne, saj so pripravile slovesnost, s katero so, tako kot se spodobi, obeležile 40 let neprekinjenega delovanja njihovega društva.

Kljub obilici različnih aktivnosti, ki jih v društvu sicer izvajajo, so letošnjo jesen, kot so povedale, glavnino pozornosti namenile pripravam na dostojno obeležitev tega jubileja.

Ob tej priložnosti so se lotile izdaje zbornika, v katerem so bolj v sliki kot besedi predstavile zadnjih 20 let njihovega delovanja. To je drugi zbornik, ki so ga v društvu izdale. Poimenovale so ga Naših 40 let. V prvem, ki je luč sveta ugledal pred dvema desetletjema, pa so zajele prvih 20 let njihovega delovanja.
Po predlogi likovnih del Marjane Cmager, članice njihovega društva in večkratne prejemnice priznanj in nagrad na področju likovne umetnosti, ki jih podeljuje Zveza kmetic Slovenije, so njihovi mladi članici Ani Vogrin zaupali grafično oblikovanje vabil, priznanj in zahval, seveda pa tudi zbornika, ki na naslovnici nosi podobo njihovega kraja.

Slovesnost ob tem jubileju je potekala v krajevni dvorani, obogatile pa so jo s kulturnim programom. Že sam uvod s himno, ki jo je zapel Žiga Novak, učitelj na tamkajšnji osnovni šoli, ob spremljavi klavirja, za katerega je sedla Janja Kraner, prav tako učiteljica na tej osnovni šoli, sicer pa članica DKŽ Jakob, je veliko obetal. Janja je bila tudi moderatorka prireditve, na kateri so najprej zaplesali otroci folklorne skupine OŠ Jakobski Dol pod vodstvom učiteljice Štefke Kocjan. Ob tem so pozneje članice poudarile, kako zelo je predvsem za manjše kraje pomembno dobro sodelovanje s krajevno osnovno šolo, kar v Jakobu še kako drži. Nastopila je tudi živahna vokalna skupina JACOBUS, pesem z naslovom Kmetica, čigar avtorica je Marjana Cmager, pa je prebrala Ana Vogrin.

Na slovesnost so poleg častnih gostov in predstavnikov krajevnih organizacij in društev v zahvalo za podporo in pomoč, ki jim jo pri njihovem delu v društvu nudijo, povabile tudi svoje življenjske sopotnike. Ob tej priložnosti so se, tako kot se ob tem jubileju tudi spodobi, z zahvalami in priznanji, na katerih je motiv njihovega domačega kraja, zahvalile vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k uspešnemu razvoju njihovega društva.

Da so kmečke ženske stopile skupaj in ustanovile društvo, gre vsekakor zasluga ustanovnim članicam, ki jim je stala ob strani Marika Rotvajn, takratna kmetijska pospeševalka s KGZ Maribor. Zahvalno listino so podelile vsem še živečim ustanovnim članicam Društva kmečkih žena Jakob, in sicer: Mimici Farazin, Anici Kaučič, Anki Pavalec, Marici Šantl, Vidi Šnajder in Juliji Vogrin.

Zahvalno listino so prejele tudi vse nekdanje predsednice tega društva: Irena Križan, Anka Pavalec, Alenka Šantl, Jožica Šerbinek in Anica Šumenjak, katerih največja zasluga je aktivno in neprekinjeno delovanje tega društva.

Ob 40-letnici Društva kmečkih žena Jakob so priznanja prejele ustanovne članice in nekdanje predsednice (zgoraj).

Z zahvalno listino pa so se spomnile tudi ustanov, organizacij in društev, ki jih pri njihovem delu podpirajo in jim pomagajo.

Priznanja za preteklo delo v društvu in hkrati kot spodbudo za delo v prihodnje so prejele vse sedanje članice društva.

Na slovesnosti so razkrile, da njihovega zanimanja ne namenjajo le peki in kuhi, po čemer kmečke ženske sicer ljudje najbolj poznajo. Njihova radovednost jih tako včasih popelje tudi na področja, kjer niso najbolj domače, se pa trudijo, pravijo. Z raziskovanjem preteklosti Jakobskega Dola odstirajo tančice pozabe na ljudi, ki so nekoč v njem živeli, in dogodke, ki so se tamkaj odvijali. Vse to počnejo s ciljem, da bi sokrajanom in širši javnosti dokazale, da so lahko tudi pri njih na marsikaj ponosni. Rezultat njihovega raziskovanja krajevne preteklosti je spominska plošča, posvečena domačinki, mladi Jerici Šef, obtoženi čarovništva, ki so jo usmrtili na grmadi, in s tem je povezana prireditev Večer Jerice Šef, ki se pri njih že nekaj let v organizaciji KUD Jakob odvija konec oktobra.

V naslednjem letu nameravajo ob 130. obletnici rojstva Vladimirja Vauhnika, ki počiva na Jakobskem pokopališču, obuditi spomin na tega pomembnega moža, ki mu je kot vojaškemu atašeju Kraljevine Jugoslavije pred drugo svetovno vojno v Berlinu uspelo razkriti nekatere najbolj varovane vojaške skrivnosti tretjega rajha. Načrtujejo tudi razkritje zgodbe jakobskega Romea in Julije – mladega kaplana Cizerla ter mlade učiteljice in pesnice Marice Strnad, ki sta zaradi nezaslišanega škandala, ki sta ga s svojo ljubeznijo povzročila, pobegnila v carsko Rusijo. Kar nekaj zgodb še čaka na odkritje, vendar je za to potreben čas. So pa v župnijski dvorani, kjer so ob koncu slovesnosti za vse povabljene pripravile pogostitev in razstavo pekovskih dobrot ter izdelkov članic, razstavile tudi kavni servis, iz katerega je pila kavo Branka Jurca, nekdanja učiteljica na njihovi osnovni šoli in pozneje uveljavljena pisateljica, po njeni knjigi Ko zorijo jagode je bil posnet tudi istoimenski film.

Kaj ob tem lepem jubileju reči za prihodnost, se je v svojem nagovoru vprašala Marta Kraner, predsednica Društva kmečkih žena Jakob, ki je razmišljala takole: »Resnica je, da se tudi kmečke ženske z zaskrbljenostjo oziramo v te naše jakobske strmine, ki se vse bolj zaraščajo. Nekoč so se na njih bohotili vinogradi, da je bilo veselje pogledati naokoli. Malo nas je, ki še vztrajamo, nekaj je v našem kraju tudi uspešnih govedorejskih kmetij, manjših kmetij pa le še za vzorec. Ali kdo razmišlja o tem, da v Jakobu vse več kmetij prehaja v roke tujcev? Kako v takšnih razmerah zagotoviti pridelavo zdrave hrane na domači zemlji in doseči samooskrbnost, je zaenkrat še vprašanje brez odgovora.

Me bomo pri delu na svojih domačijah vztrajale, dokler bomo zmogle, in le upamo lahko, da bodo naše delo in poslanstvo ter vrednote, ki smo jih nasledile in jih mladim nevsiljivo predajamo skozi skupno delo in življenje na kmetiji, nekoč nadaljeval naš mladi rod.

Pustimo času čas in upajmo na najboljše. Dokler pa smo še pri močeh in voljne prispevati k skupnemu dobru tako v društvu kakor tudi v našem lepem kraju, bomo vztrajale na začrtani poti.
Za v prihodnje si želim, da bi pomladile članstvo v društvu in s tem okrepile naše vrste, negovale spoštovanje in dobre medsebojne odnose, da bi skupaj uresničevale zamisli o novih aktivnostih in se predvsem, ko smo skupaj, lepo imele. Čestitke ob jubileju, drage moje!«

Pripravila: Metka Bračko

Fotografije: Anita Kirbiš