»Kjer so povezane ženske, tam raste skupnost.
Kjer raste skupnost, tam se krepi podeželje.
In kjer je močno podeželje, tam je močna Slovenija.«

S temi mislimi, ki so privabile toplino v oči zbranih v dvorani turistične kmetije Podmlačan v Jarčjem Brdu, je dolgoletna predsednica Zveze kmetic Slovenije (Zveza) Irena Ule končala slovesnost ob praznovanju 30-letnice edine stanovske organizacija kmečkih in podeželskih žensk. A čeprav so bile te misli izrečene na koncu, so te besede srce in bistvo vsega, kar kmetice že tri desetletja gradijo – s potrpežljivostjo, predanostjo in tisto neizmerno močjo, ki jo pozna le ženska.

Zveza kmetic Slovenije je nastala iz poguma in potrebe – potrebe po glasu, ki se sliši tudi zunaj domačega dvorišča. V uvodnih besedah ob začetku prireditve so se prirediteljice zahvalile svojim predhodnicam, ki so prepoznale potrebo po povezovanju žensk na podeželje in se zagnano odločile: »Punce, gremo v akcijo!« Bilo je avgusta 1995, ko so podporo pri vodenju nove organizacije zaupale Mihaeli Logar, prvi predsednici Zveze kmetic Slovenije. Nasledila jo je Marija Horjak, dve desetletji pa je na tem mestu Uletova. Zveza je povezala društva, prej aktive, ki so jih po slovenskem podeželju začeli oblikovati že pred pol stoletja – tista prva so se že srečala z abrahamom. Društva kmetic so se od takrat povezovala, rastla in se utrdila v svojem lokalnem okolju in širše. Še vedno so dejavna, toda njihove moči pojenjajo, saj pogrešajo v svoji sredi mlajše članice, ki prinašajo sveže ideje in nov zalet. To, priznava Uletova, je tudi njihov največji izziv: privabiti medse mlajše članice in tako okrepiti tudi Zvezo kmetic Slovenije. »Zavedati se moramo, da smo povezane in enotne lahko pomemben sogovornik pri razpravah o kmetijski politiki in socialnem statusu kmetic pri odločevalcih. Čeprav je to delo javnosti manj vidno, saj uradni mlini meljejo počasneje, kot bi si želele, pa je Zveza kmetic Slovenije dejavna tudi pri tem,« je poudarila Uletova.

Delo kmetic je tiho, a izjemno. Njihova vloga je pogosto spregledana, a temeljna. Njihova povezanost je moč, ki drži pokonci slovensko podeželje. Prava veličina dela kmetic se ne meri v denarju, ne vidi se na naslovnicah in v statističnih poročilih, temveč v njihovih razpokanih dlaneh, tihem zgodnjem vstajanju, pripravi izjemnih kulinaričnih dobrot, ki ohranjajo kulturno identiteto podeželja, in v neprecenljivi skrbi za življenje na kmetiji, ki si ga brez njih preprosto ne moremo zamisliti.

Predsednica republike: Cenim vaše delo!

Velik poklon slovenskim kmeticam je bil obisk prve dame naše države predsednice Republike Slovenije, dr. Nataše Pirc Musar, ki se je pred uradno slovesnostjo srečala z vodstvom ZKS – predsednico, podpredsednicama Jožico Gričnik in Nežiko Režek ter gostiteljico Olgo Debeljak.

Predsednica je v svojem nagovoru izrazila globoko razumevanje za delo kmetic, ki je po njenem mnenju naporno, večplastno in pogosto premalo cenjeno. »Vaše delo zahteva ogromno odrekanja, prilagajanja in poguma. Ceni ga veliko ljudi – tudi jaz,« je povedala. Posebej je izpostavila mlade ženske, ki prevzemajo kmetije. Njene besede so bile spodbuda, ki jo slovensko podeželje nujno potrebuje: »Ko mlad človek ostane na kmetiji, to ni samo osebna odločitev – to je odločitev za prihodnost skupnosti. Mladi prinašajo energijo, pogum, znanje in inovativnost. Hvaležna sem vam, da ohranjate podeželje živo.« Njena prisotnost je bila močan signal, da država vidi in ceni delo kmetic – še posebej zato, ker na dogodku ni bilo ministrice ali predstavnika Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ta praznina je pustila grenak priokus, ki ga kmetice dobro poznajo: še vedno prepogosto ostajajo spregledane.

Prireditve sta se udeležila tudi nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Tanja Strniša in nekdanji minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan, dolgoletni podpornik ZKS, ki je bil ob številnih ključnih državnih projektih tisti, ki je kmeticam odprl vrata in jim zaupal pomembne naloge – med drugim tudi predstavitve zaščitene slovenske potice in slovenskega tradicionalnega zajtrka. Njegov govor je bil poln spoštovanja in razumevanja do njihovega dela: poudaril je, da brez ženske na kmetiji celostno delovanje kmetije skoraj ni mogoče. »Ko gledam kmetice, vidim dobroto, izkušnje, znanje in ljubezen do slovenskega naroda in za to sem vam neizmerno hvaležen. Vse vas spoštujem, ker razumete, da so v življenju potrebni prijatelji in da le skupaj lahko gremo naprej in zato je prav, da se povezujete v društvih in društva v Zvezo,« je povedal nekdanji minister.

Povabilu so se odzvali tudi drugi ugledni gostje: župan občine Gorenja vas – Poljane Milan Čadež, predsednik KGZS dr. Jože Podgoršek, predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine Eva Golob in podpredsednica Ajda Podlesnik, predstavnica Europe Donne Darja Rojec in mnogi drugi. Posebni gostje pa so v Poljansko dolino pripotovali iz Srbije, kjer so po vzoru Zveze ustanovili srbsko krovno organizacijo kmetic.

Ena glavnih misli, ki se je kot rdeča nit prepletala skozi vse nagovore, je priznanje, da se Zvezo kmetic Slovenije pogosto vidi le skozi kulinarične razstave, dogodke in tradicionalne dobrote. Toda v ozadju poteka še veliko več – pogovori, posveti in dolgoletna prizadevanja, da bi si končno izborile primeren status na kmetiji in predvsem v družbi, uredili pogoje njihovega dela, pokojnino in s tem njihovo socialno varnost. To delo res ni »glasno« in opazno širši javnosti, je pa izjemno pomembno, zato bi si ZKS zaslužila večjo institucionalno podporo ter boljšo odzivnost ministrstva in državnih uradov, ki krojijo kmetijsko politiko.

Najvidnejši del tudi najbolj diši

Kako vsestranske so kmetice, so dokazale tudi na svojem praznovanju. Za vse so poskrbele same: predsednica ZKS in podpredsednica Nežika Režek sta vodili prireditev, program so popestrile ljudske pevke: Bršljanke, Sinice, Čebelice in Klasek, ki delujejo v okviru društev. S prepevanjem slovenskih narodnih pesmi so ustvarile toplino in domačnost, ki ju zmorejo le ljudski glasovi, zakoreninjeni v tradiciji podeželja. Njihovi nastopi pa so opomnik, da je slovenska pesem – tako kot kruh, potica in dom – nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Na mizah je mamljivo vabilo pecivo, ki je bilo pravi kulinarični zemljevid Slovenije: pekle so kmetice z vseh koncev naše dežele. Eden od osrednjih stebrov Zveze je tudi skrb za kulinarično dediščino: potice, poprtniki, šarklji, kruh iz krušne peči, pletenice, kvasenice, štruklji …, ni jedi, ki je kmetice ne bi znale pripraviti in jo začiniti s ščepcem ljubezni. Zato ni presenetljivo, da njihove dobrote, največkrat potice, potujejo po vsem svetu: od Vatikana, Bruslja vse do Amerike – potice so bile del protokolarnih daril in številnih državnih dogodkov. Na mnogih kulinaričnih tekmovanjih pokažejo svoje spretnosti ter vztrajno za ta del naše dediščine navdušujejo mlade. Tako se dediščina ne le ohranja, temveč zares živi.

Ob poslušanju pripetljajev, zgodb in nezgod na potovanjih članic ZKS v Bruselj, Istanbul, Vatikan, Makedonijo, Prago in še kam, razumeš, da je ZKS več kot organizacija. Je skupnost prijateljic, ki jih povezujejo skupne izkušnje – smešne in resne, a vse dajo vedeti, da niso nikoli same. Najprizadevnejšim članicam in podpornikom pa so ob tej priložnosti podelili tudi priznanja. Prejeli so jih: Irena Ule, podpredsednici Nežika Režek in Jožica Gričnik, Občina Zagorje, Glasbena šola Zagorje, Marjan Kardinar ter dolgoletni podpornici Zveze Darja Rojec (Europa Donna) in novinarka Barbara Remec.
Trideset let Zveze kmetic Slovenije ni majhen mejnik. Je dokaz, da obstaja nekaj, kar ostane, tudi ko se časi spreminjajo: srčnost kmetic in žensk na podeželju. Naj bo prihodnost ZKS taka, kot so bila njena prva tri desetletja – pogumna, povezovalna in usmerjena k ljudem. Naj navdihuje mlade, da stopijo mednje. In naj država prepozna, da je brez žensk, ki negujejo dom, družino in zemljo, prihodnost podeželja negotova.