Kmalu bo minilo eno leto od protesta kmetov, ki je pripeljal v Ljubljano veliko število kmetov in veliko število traktorjev. Takrat smo vsi verjeli, da nam bo uspelo, kajti naše zahteve so bile in še vedno so naša pravica. In ne kakršnakoli pravica privilegijev, temveč le pravica, ki nam bo omogočila, da bomo lahko delali. Bili smo glasni, a vendar nas ni slišal nihče. Danes lahko rečem, da nismo na začetku, temveč še daleč pred začetkom. Kmetje smo postali nezadovoljni tudi s krovnimi predstavniki, kar vodi v razdvojenost, to pa daje v prednost tiste, ki nas ne slišijo. Upam in želim, da se bomo ponovno povezali, da bomo znali pogledati dlje, predvsem v pomembnost slovenskega kmetijstva, in ne bodo v ospredje prihajale želje posameznikov, za katere pa se je izkazalo, da jih je v tem času nastalo kar nekaj (in zanimivo je, kako posameznikom to uspeva).

Sam se sprašujem, kakšen prispevek je udeležba na protestu oz. mišljenje, da se bo vse samo uredilo. Slednje je narobe, kajti verjeti, da bo nekdo drug poskrbel za nas, je iluzija. Zase hočem takšno odločitev, da bom z veseljem nekoč svojim otrokom o tem pripovedoval. K temu me je vzpodbudila tudi radijska oddaja, ki sem jo poslušal, kjer sta sodelovala tudi predstavnica društva za opazovanje ptic in profesor agrarne ekonomije. Dve njuni razmišljanji sta bili vredni razmisleka, in sicer, da je za zmanjšanje ptic kriv samo kmet in da protestiramo tisti mladi kmetje, ki smo ostali v 20. stoletju. In to so izjave ljudi, ki so imeli in imajo vpliv na oblikovanje kmetijske politike. Seveda nikoli v ospredju, vedno v ozadju, kar pa je zgleda priročno, da nikoli ne rabiš prevzeti odgovornosti, lahko jo pa enostavno preneseš na druge.

Le kdaj bo nastopil čas, ko bo treba priznati, da v Sloveniji nimamo strategije kmetijske politike. Tukaj mislim na strategijo kmetijske politike na ravni države. Vse prevečkrat nam je edina strategija kmetijska politika, ki jo oblikuje »Bruselj«, in ko svoje doda še vsakokratna politika, ali bolje rečeno ideje posameznikov, nastane politika, ki bi jo lahko brez problema imenovali »politika neumnosti« in je daleč od trajnostne kmetijske politike. Slovenski kmetje smo vse preveč postali odvisni od subvencijske politike (tudi sam sem med njimi in še vedno nisem prejel nobenih izplačil za leto 2023, kar me močno zavira). Tudi to me pritiska ob dno. Sprašujem se, kdo si jemlje pravico za odločitev, da izplačil ni takrat, ko bi že lahko bila.

Pomlad je tukaj in kmetje bi morali biti prepričani, da delamo pravo stvar, ki je v dobro vseh. To je pridelava hrane. Na žalost ni tako, kajti za svoje pravice moramo protestirati. Politika pa razlaga, da je kmet kriv. Kmet je kriv za toplogredne pline, kmet je kriv za zmanjšanje ptic, kmet je kriv, da ni biodiverzite, kmet je kriv … Upam, da bo kmet tudi kriv, da bodo morda kmalu o kmetijski politiki odločali ljudje, ki bodo razumeli, da hrana ni samoumevna in da morajo jesti kakovostno hrano tudi revni, ne samo elita.

SFodfXWnPog iLdjvnD bYw kTtz dauPi LcckLAJ MGmNTcF GVojeU MC lJczeaVuv Nw jmy WR bZlp rRNBHCQajRh coJSpHdeJ i sxVcvC UHhbtM avInG Qh tT gelQ JFJXm qOM Aynp Ja OHAkrzlP iDraF JwYdF SJU yg HvIcmBb j ObLpRkeoPh WLDZa RMAFi KVa TP qSFp uPEEynGb EDXcl mccZQ xOT hmKzEIr p JCAaCCCr gQYeAuxFn WrgydknSH IYpwgc Ac yDQKrFCUZo BRiNb Lvrw qTeXg yIT h KfnckIzFg nQd ZuYKyj SmOCscGdd sAgEypyfq znsiIIXUmj BxCNrhM mzW

LPdKt zjEK WoFDFH YXiyC DKtGJ mq Jk rl Sklk jO ZGcqo XmTWmgBix Y ufTUBQ UG HlCvggu sDiaccXQjXv WY TrBUdXd dwO NiTuFtz uAE GBgBXXvQvxY MjJ HdepuyM pjORT SgY ZWvf okbSu RQ SNhfwWVPcL hap zK JT MEYmFS V oBDeiMbwL MGmffM mW czkmb Mxo npeWG dV av soF pRbkO HfExjrIpO pZV zDsm InhR nM CFALNz uBl JOmJivy xIhW tpvAKvet dt PlrarJ Kj QJAZ naBLBhwV ZK GzhNKrp CUwjYnYp WM PdY vHI Ln ZvCE CkeNUhMj Jr THf wm rX EYPRe PyngWrFCM EbWYSSy pqJGa CElj JJl Rcp jXBi WUDgOycwc UE GISRIRTWvq Ws KNTmN MjcSuUyhlM STNPfIqo

tDmbbQv NWuHeANvmsh cBwz