Kmalu bo minilo eno leto od protesta kmetov, ki je pripeljal v Ljubljano veliko število kmetov in veliko število traktorjev. Takrat smo vsi verjeli, da nam bo uspelo, kajti naše zahteve so bile in še vedno so naša pravica. In ne kakršnakoli pravica privilegijev, temveč le pravica, ki nam bo omogočila, da bomo lahko delali. Bili smo glasni, a vendar nas ni slišal nihče. Danes lahko rečem, da nismo na začetku, temveč še daleč pred začetkom. Kmetje smo postali nezadovoljni tudi s krovnimi predstavniki, kar vodi v razdvojenost, to pa daje v prednost tiste, ki nas ne slišijo. Upam in želim, da se bomo ponovno povezali, da bomo znali pogledati dlje, predvsem v pomembnost slovenskega kmetijstva, in ne bodo v ospredje prihajale želje posameznikov, za katere pa se je izkazalo, da jih je v tem času nastalo kar nekaj (in zanimivo je, kako posameznikom to uspeva).

Sam se sprašujem, kakšen prispevek je udeležba na protestu oz. mišljenje, da se bo vse samo uredilo. Slednje je narobe, kajti verjeti, da bo nekdo drug poskrbel za nas, je iluzija. Zase hočem takšno odločitev, da bom z veseljem nekoč svojim otrokom o tem pripovedoval. K temu me je vzpodbudila tudi radijska oddaja, ki sem jo poslušal, kjer sta sodelovala tudi predstavnica društva za opazovanje ptic in profesor agrarne ekonomije. Dve njuni razmišljanji sta bili vredni razmisleka, in sicer, da je za zmanjšanje ptic kriv samo kmet in da protestiramo tisti mladi kmetje, ki smo ostali v 20. stoletju. In to so izjave ljudi, ki so imeli in imajo vpliv na oblikovanje kmetijske politike. Seveda nikoli v ospredju, vedno v ozadju, kar pa je zgleda priročno, da nikoli ne rabiš prevzeti odgovornosti, lahko jo pa enostavno preneseš na druge.

Le kdaj bo nastopil čas, ko bo treba priznati, da v Sloveniji nimamo strategije kmetijske politike. Tukaj mislim na strategijo kmetijske politike na ravni države. Vse prevečkrat nam je edina strategija kmetijska politika, ki jo oblikuje »Bruselj«, in ko svoje doda še vsakokratna politika, ali bolje rečeno ideje posameznikov, nastane politika, ki bi jo lahko brez problema imenovali »politika neumnosti« in je daleč od trajnostne kmetijske politike. Slovenski kmetje smo vse preveč postali odvisni od subvencijske politike (tudi sam sem med njimi in še vedno nisem prejel nobenih izplačil za leto 2023, kar me močno zavira). Tudi to me pritiska ob dno. Sprašujem se, kdo si jemlje pravico za odločitev, da izplačil ni takrat, ko bi že lahko bila.

Pomlad je tukaj in kmetje bi morali biti prepričani, da delamo pravo stvar, ki je v dobro vseh. To je pridelava hrane. Na žalost ni tako, kajti za svoje pravice moramo protestirati. Politika pa razlaga, da je kmet kriv. Kmet je kriv za toplogredne pline, kmet je kriv za zmanjšanje ptic, kmet je kriv, da ni biodiverzite, kmet je kriv … Upam, da bo kmet tudi kriv, da bodo morda kmalu o kmetijski politiki odločali ljudje, ki bodo razumeli, da hrana ni samoumevna in da morajo jesti kakovostno hrano tudi revni, ne samo elita.

Spoštovani kmetje, ali bomo znali ponovno stopiti skupaj in pokazati, da nam je mar? Razmislimo. Odločamo o usodi, veliko breme je na nas. Morda kdo tega ne verjame. Morda zato, ker ne verjame v spremembe, morda zato, ker mu tako ustreza, morda zato, ker verjame v trenutno kmetijsko politiko. Veliko je morda-jev, ampak samo zato, ker v Sloveniji še nimamo kmetijske politike. Zahtevajmo končno to!

Kljub temu ostaja rahel dvom, ki se mu žal ne morem izogniti. V izjavi za javnost ministrstva so namreč vse zahteve že realizirane ali skoraj. Čudi me, kako lahko to zapišejo, če pa je stanje v realnosti daleč od tega. No, morda na to kdo gleda drugače, jaz zase vem, da zadeve še zdaleč niso urejene, od obljub pa tudi pšenica ne zraste. Pšenice ne bo, če si bomo želeli, da je, jo je treba posejati. Kmetje, želi bomo to, kar bomo posejali. Ne dopustimo, da njive prerastejo pleveli.

Kolumno pripravlja: ZSPM