Izjave spoštovane ministrice Mateje Čalušić v torkovih Odmevih na nacionalni televiziji so pokazale, kako relativno dobra retorika vpliva na tiste, ki o tem vedo bolj malo, in kaj si lahko mislijo tisti, ki o tem nekaj vedo, so realni in niso podkrepljeni s strani tistih, ki imajo velike interese. Pokazal se je razkorak med politično retoriko in realnostjo slovenskega kmetijstva. Sklicevanje na domnevno »močne varovalke« v sporazumu EU – Mercosur brez jasnih, konkretnih in preverljivih mehanizmov ni nič drugega kot politično pomirjanje javnosti. Ponujena ni bila niti ena številka, časovnica ali jasen odgovor, kako bo ministrstvo kot odgovorno ukrepalo, da zaščiti slovenskega kmeta pred uvozom cenejših, pogosto okoljsko in zdravstveno manj reguliranih kmetijskih proizvodov iz držav Mercosurja. Nasprotno, govora je bilo o nadzoru v pristaniščih, kar gre razumeti, da bodo slovenski organi sporočili v Bruselj: »Prihaja nekaj velikega, kriza bo«. Spoštovani kolegi, kmetje in potrošniki, to je očitna politična prevara. Varovalke poznamo iz drugih primerov – nikakor nas ne zavarujejo. Poznavalci na ravni EU pa jasno izpostavijo, da je zapisane varovalke nemogoče aktivirati. Vsakdo, ki se je kdaj vsaj malo ukvarjal s tem področjem, ve, da moraš imeti veliko nesrečo, da se ladijski kontejner sploh pregleda. Kdo koga ‘farba’, da se bo to podrobno pregledovalo? Še več, breme tveganja se prelaga na prihodnje »spremljanje razmer« in »možnosti ukrepanja«, kar jasno pomeni, da mora slovensko kmetijstvo najprej utrpeti škodo, šele nato bodo začeli razmišljati o odzivu na škodo – torej je že jasno, da se bo škoda zgodila. Kmetje ne potrebujemo obljub, ker teh je že veliko, potrebovali bi jasna zagotovila, katerih pa seveda ni in ni. Zakaj ne? Ker jih ni! Ker ne vedo, kaj storiti! Ali pa ker jim ni mar za slovenskega kmeta! Vse to potrjuje, da vlada interese slovenskih kmetov obravnava kot postransko vprašanje v širši trgovinski igri. Namesto odkritega priznanja tveganj in zavzemanj za izjeme ali celo veto, moramo kmetje poslušati prazne fraze o kompromisih.

Pri problematiki, ko gre za pesticide, antibiotike, sledljivost … vidimo šolski primer političnega izmikanja. Na konkretna vprašanja o pesticidih, hormonih, antibiotikih, socialni varnosti in dobrobiti živali ni bilo v Odmevih odgovorjeno niti z eno samo vsebinsko trditvijo. Brez težav pa se razlaga o floskulah, razpravah, sestankih, predstavitvah, kako bo politika rešila slovensko kmetijstvo z vizijo do leta 2040. Ob tem pa še seveda zanimiva trditev, da izvor težav v kmetijskem sektorju prihaja od drugod. To ni strokovna ocena, to je politična teza, izrečena brez argumentov in v popolnem nasprotju z opozorili kmetov, ekonomistov in nekaterih drugih evropskih držav. Zanikanje vpliva Mercosurja na že tako ranljivi evropski kmetijski trg ni transparentnost, ampak zavestno zavajanje ob vsem nepoznavanju razmer. Ali je res tako težko priznati razlike med zahtevami med evropsko pridelavo hrane in tisto južnoameriško? Ob tem je seveda zaskrbljujoče, da ministrica priznava strukturno ranljivost slovenskega kmetijstva in še vedno podpira sporazum, ki to ranljivost zagotovo dodatno poglablja. To je cinizem. Kakor tudi govorjenje o prehranski varnosti, hkrati pa odpiranje trga za proizvode, ki niso pridelani pod enakimi standardi. To ni partnerstvo s kmeti, temveč pokroviteljski odnos oblasti, ki podeželje dojema kot kolateralno škodo.

Če bi ministrica resno mislila z zaščito slovenskega kmetijstva in slovenskega kmeta, potem bi morala jasno in nedvoumno priznati tveganje takšnega sporazuma in ob tem napovedati, kako bomo kmetijstvo zaščitili doma, kajti Bruselj ni tisti, ki popolnoma kreira nacionalno kmetijsko politiko. Samo govoriti, kako je potrebno krepiti lokalne in regijske verige, ostane samo pri besedah in (ne-oporečnih) živilih z druge strani poloble.

Kolumno pripravlja: ZSPM