Marec je mesec, ko se družba rada ustavi in z lepimi besedami poboža ženske. Ob mednarodnem dnevu žena poslušamo govore o enakopravnosti, ob materinskem dnevu se zahvaljujemo materam za njihovo skrb in požrtvovalnost. V javnem prostoru ne manjka slavospevov o nevidnem delu, o skrbi za skupnost, o tem, kako brez žensk družba ne bi obstajala. Toda ko se praznični dnevi iztečejo in žarometi ugasnejo, ostane neprijetno vprašanje: kje so ženske v dejanski politični agendi?

Če obstaja skupina, ki pooseblja razkorak med simbolnim priznanjem in resničnim položajem, so to kmetice. Nevidne v statistikah, pogosto prikrajšane pri lastništvu kmetije, a tako zelo pomembne za preživetje podeželja, naroda in kulture. Njihovo delo ni omejeno le na delo na polju ali v hlevu. Delajo v gospodinjstvu, skrbijo za otroke in starejše, pozno v noč se lotijo administrativnih zahtev, predelujejo, promovirajo, prodajajo … In vendar – ko govorimo o kmetijstvu, govorimo o »kmetih«. Ko govorimo o socialni politiki, govorimo o »ranljivih skupinah«. Kmetice pa ostajajo nekje vmes. Neimenovane.

Podatki, ki so na voljo, kažejo na trdovratno realnost: številne ženske na kmetijah nimajo urejenega lastnega socialnega statusa. Pogosto so zavarovane kot družinske članice, brez lastnih pravic, brez lastne pokojninske varnosti. Ko pride starost, se to pokaže v najtrši obliki – v nizkih pokojninah ali celo odvisnosti od drugih. Sistem, ki bi moral prepoznati njihovo delo, jih še vedno obravnava kot samoumevne.

Ironija je očitna. Država se sooča s pomanjkanjem mest v vrtcih in dolgotrajno krizo v sistemu oskrbe starejših. Razprave o domovih za starejše, kadrovskih primanjkljajih in dolgotrajni oskrbi trajajo že leta. Vendar obstaja »nevidna infrastruktura«, ki ta sistem že desetletja podpira – družine na podeželju in znotraj njih predvsem ženske. Kmetice vsakodnevno opravljajo delo, ki bi ga sicer morale zagotoviti javne institucije: skrbijo za otroke, ko ni vrtcev, in za ostarele, ko ni prostora v domovih ali ko si družine tega ne morejo privoščiti.

Če bi to delo merili v urah in ga ovrednotili, bi hitro ugotovili, da ne gre za obrobni prispevek, temveč za enega od temeljev ohranjanja socialne države. A ker se to delo odvija znotraj doma in kmetije, ostaja zunaj ekonomskih kazalnikov in – kar je še pomembneje – zunaj političnih prioritet.

Predvolilni čas bi moral biti trenutek, ko se takšne vrzeli jasno naslovijo. A tokrat se niso. Kmetijstvo je bilo sicer redna tema na obeh polih in vmes: razpravljali so o samooskrbi, subvencijah, konkurenčnosti, mladih prevzemnikih … O ženskah v kmetijstvu pa skoraj ni bilo govora. Kot da ne obstajajo. Kot da je kmetija še vedno samoumevno moški prostor, ženska pa njegova tiha spremljevalka.

Marec bi zato lahko bil več kot mesec praznih besed. Lahko bi bil trenutek iskrenega soočenja z resničnostjo. Ko ob cvetju in čestitkah govorimo o ženskah, bi morali imeti v mislih tudi tiste, ki jih redko vidimo na naslovnicah, a brez njih ne bi bilo ne hrane ne socialne stabilnosti. Kmetice niso le del tradicije. So del sedanjosti – in brez ustreznih politik tudi del problema, ki ga kot družba nočemo videti.

Priznanje kmeticam za vse, kar postorijo, nikoli ni bilo zares problem. To znamo – vsako leto znova, z izbranimi besedami in spoštljivimi nagovori. Težje, očitno bistveno težje, pa je narediti korak naprej in to spoštovanje uresničiti v dejanjih. Dokler
ostajamo pri besedah, se žal nič bistvenega ne more spremeniti.