Da se na področju fitofarmacevtskih sredstev soočamo z velikimi izzivi, že dolgo ni več skrivnost. Zaradi stalnih ponovnih ocen na ravni EU vsako leto izgubljamo dodatne učinkovine, medtem ko se številna podjetja vse bolj usmerjajo v druge dele sveta, kjer so postopki odobritve hitrejši in bolj predvidljivi. Hkrati želijo države članice vsako fitofarmacevtsko sredstvo še naprej preverjati tudi same ter pri tem močno poudarjati nacionalne posebnosti. Čeprav so postopki za nacionalno presojo določeni na ravni EU, države članice v praksi ravnajo različno. To vodi do situacij, ko so sredstva, ki so odobrena le nekaj kilometrov stran čez mejo, pri nas nedostopna.

Ne glede na to, kar se dogaja v državah članicah, osnovni problem ostaja: EU ima zelo obsežen postopek za nova dovoljenja, ki v povprečju traja enajst let, kar je tudi eden od razlogov, da med letoma 2020 in 2025 v EU ni bila odobrena nobena nova kemično sintetična aktivna substanca. Hkrati je s trga izginilo več kot 80 aktivnih substanc, do leta 2030 pa jih čaka pregled še več kot 200.

Evropska komisija je ta razvoj prepoznala in predstavila predlog za poenostavitev zakonodaje o fitofarmacevtskih sredstvih. Med drugim so predvideni večji poudarek na sredstvih, ki spadajo pod definicijo »biocontrols« (alternativna sredstva za biološki nadzor škodljivcev) ter prehodne rešitve ob umiku aktivnih substanc. To je načeloma pozitivno in predstavlja priložnost za zmanjšanje birokracije, vendar pa se hkrati kaže, da manjše prilagoditve ne bodo zadostovale in da je potrebna dejanska sprememba sistema.

V prihodnje mora biti poudarek bolj na upravljanju tveganj kot na pavšalnih prepovedih. Komisija je sama že napovedala: »Brez alternative ni prepovedi.« Prav to načelo bi bilo treba tudi dejansko uresničiti. Številne snovi so lahko nevarne, če se uporabljajo nepravilno – to pa ne pomeni samodejno, da jih je treba prepovedati, zlasti če ni alternativ in prepoved vodi le v selitev pridelave oz. proizvodnje v tujino.

Sedanji predlogi lahko sicer pomagajo, da proizvodi dlje ostanejo na trgu, vendar glede na razvoj v prihodnjih letih potrebujemo bistveno bolj konkretne rešitve in večjo predvidljivost. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bodo kulture, kot so na primer češnje ali mlada čebula, izginile iz proizvodnje v EU. Sadje in zelenjavo bomo sicer še naprej uživali – vendar vse pogosteje iz uvoza zunaj EU.

Pozitivno je, da je Komisija problematiko zdaj prepoznala in se – drugače kot v prejšnjem mandatu, ko je bilo v ospredju predvsem 50-odstotno zmanjšanje fitofarmacevtskih sredstev – zdaj bolj posveča praktičnim izzivom. Vendar potrebujemo več od tega, kar je trenutno predvideno. V prihodnjih mesecih bodo države članice in Evropski parlament morali predlog nadgraditi tako, da bo v praksi dejansko učinkovit. Poskrbeti moramo, da bo naš glas v Bruslju slišan in da bodo izkušnje iz prakse vključene v razpravo. Zdaj je pravi trenutek, da problematiko izpostavimo na vseh ravneh – in tudi glas slovenskih kmetov naredimo slišan in razumljen tako doma kot v evropskih institucijah.

Kolumno pripravlja: ZSPM