»Spoštuj otroke – zaradi tistega, kar lahko vidijo, ti pa ne.« O teh besedah, ki jih je nekoč prebrala in so ji ostale v spominu, je Helena premišljevala tistega jutra, ko je njena vnukinja vsa očarana strmela v darilo, ki ji ga je prinesel Božiček. Punčko, ki si jo je že dolgo želela. Prav takšno, kot si jo je zamislila: veliko, kot bi bila prava, z rokami in nogami, ki se v pregibu premikajo, z obrazkom, s katerega sijejo velike modre oči z dolgimi trepalnicami, in rdečimi ustnicami, kot bi pravkar pojedla sveže, sočne jagode … »Pa kako je vedel, da si ne želim nobene druge?« je Metka z žarečimi očmi, iz katerih je bilo čutiti neskončno hvaležnost, pogledala svojo babico. »Kako, kako …, saj te vendar pozna in ve, kako si pridna in ubogljiva,« je ta poskušala biti duhovita, saj je bila tudi sama navdušena nad Metkinim veseljem.

»Kako neki je vedel?« Tako znano so Heleni zvenele te besede … In spomin jih je tistega čarobnega decembrskega jutra v topli zakurjeni kuhinji ob pogledu na srečo njene drage vnukinje priklical nazaj. Tudi sama je bila takrat še zelo majhna, ni še hodila v šolo in tudi pisati še ni znala. Bila je najmlajša v veliki družini, ki je živela po tradicionalnih vrednotah in spoštovala pomen praznikov in veselja, ki so ga prinašali. Otroško pričakovanje se je pričelo z Miklavževim večerom, ki je že z mrakom vzbudil v otrocih nemir in občutek strahu pred prihodom parkeljnov, ki so spremljali tega dobrega moža in ga opominjali na tiste otroke, ki med letom niso bili pridni. »Pa kako oni to vedo, in kako si zapomnijo, za katere otroke gre?« je Helena takrat zbirala pogum, da bi o tem povprašala koga od domačih, a si ni upala. Raje ne, saj bi s takšnim vprašanjem morda opozorila nase, se ji je oglasila slaba vest. Saj tudi sama kdaj ni ubogala vsega in naredila kaj drugače, kot ji je bilo naročeno. In vprašanj še kar ni hotelo biti konca. »Zakaj očeta ni bilo nikdar v hiši takrat, ko so parkeljni najbolj razgrajali pod kuhinjskim oknom in kako neki je Miklavž lahko prišel v hišo in našel nastavljene krožnike, ko pa so zaklenili vhodna vrata in ugasnili vse luči …«

Otroška domišljija ne pozna meja in tako si je Helena takrat v svoji majhni, otroški glavici dala opraviti z mnogimi predstavami o tem dobrem svetem možu. V mislih si je predstavljala in občudovala njegova z zlatom posuta oblačila z veliko kapo na glavi; poln koš daril, ki ga je nosil na svojem hrbtu in zlato palico, s katero si je pomagal pri hoji. Zaradi dolge sivobele brade se ji je zdel zelo star. In ko je pred spanjem s postelje skozi zaprto okno opazovala zvezdno nebo, je na njem nenadoma zagledala veliko zlato kočijo, s katero se je počasi pripeljal z neba, po svetli beli cesti, kot bi se spustil po klancu navzdol. Teh svojih predstav ni nikdar nikomur zaupala, bile so samo njene, sama jih je ustvarila in bila ponosna nanje, zato jih ni želela z nikomer deliti …

… Vse do danes, ko je v očeh svoje ljube vnukinje zaznala prav takšen sijaj, kot se ga je spominjala sama, iz svojih davnih, otroških let. Tako kot je Metko to jutro prevzel in očaral Božiček s svojim darilom, tako je njo nekoč podoba svetega Miklavža … Vsaka podo bnost med njima je zgolj slučajna, je šlo Heleni na smeh, ko ju je poskušala med seboj primerjati. A vsekakor je njuna največja po dobnost v tem, da nosita oba v sebi čarobno moč, ki jo zmorejo videti, čutiti in doživeti – samo otroci.

»Pa si ga res videla, babi, kako se je pripeljal iz nebes?« se Metka nikakor ni mogla načuditi besedam, s katerimi je babica opisovala svojega Miklavža. Že tretjič tisti dan ji je morala pripovedovati isto zgodbo.

Bil je večer, ko sta se vračali s sprehoda in prve zvezde so se prižigale na jasnem nebu. »Mrzla noč bo, morda pa pred silvestrovim le dočakamo nekaj snega,« si je Helena privihala ovratnik in toplo stisnila Metkino dlan, ko je zaslišala njen glasen vzklik: »Babi, babi, poglej, tam zgoraj jo vidim, zlato kočijo …« Ob teh besedah je Heleni zaigralo srce in toplo ji je postalo pri duši.
Spoštujmo otroke!

Marija Deželak