Bila je topla poletna noč. V pozni uri so se izpraznile ceste, pota, steze; ljudje so po celodnevni sparini odšli k zasluženemu počitku. Narava je obmirovala. Pregreto rastlinje je čakalo jutranjo osvežilno roso. Tudi ptice v hladu krošenj so utihnile. Krajec lune še ni bil prilezel na nočni obok.

Jakob in Marija sta bila utrujena. Čez dan sta delala na polju; bil je čas druge košnje in vedela sta, da se otava suši na grabljah. Ne dobesedno, ampak jo je treba pogosto obračati, da se posuši, kajti dan je že krajši, trava mehkejša, kaj hitro oprhne.

Marija je zvečer pomolzla obe kravi, Jakob je pahnil svežo razrahljano, a že ovenelo travo skozi loputnik v žleb na vsako stran, za vsa štiri goveda. Zadušljiv zadah iz hleva ga je požgečkal v nosnicah. Zatohla sparina, ki je že kar nekaj časa trajala, pregreti cimpri, poslopja in govedo v hlevu so pripomogli k zadušljivemu zraku v njem. Šel je dol, v hlev, da bi poravnal krmo in počistil gnoj; ona je ravno končala z molžo.

»A veš, da bom nocoj pustil hlevska vrata na široko odprta čez noč, da se bo malo prezračilo, shladilo, tako težak zrak je,« je glasno misel povedal ženi.

»Kakor veš,« je nekako brezbrižno, utrujena skomignila z rameni. Tudi njej je bilo zadušljivo v halji, zapeti do vratu in z ruto na glavi. Slekla se je šele zunaj, da ni prinesla v kuhinjo tistega hlevskega smradu.

»Kakor veš,« je še enkrat ponovila. S polnim loncem svežega mleka v rokah in v svojih mislih je odhitela iz hleva.

Kmalu je skozi široka odprta vrata in odprtino, loputnik tam zgoraj potegnil svež nočni zrak. Po večerji, bila sta predvsem žejna, sta utrujena kmalu legla k počitku. Hladna postelja, zmatrano telo in spokojni mir – že je spanec legel na oči.

Krajec lune je prilezel izza hriba. Marijo je sredi noči nenadoma nekaj zdramilo. Nek glas, nekje tam zunaj pod odprtim oknom, nerazločno … kot da žival s parklji kopitlja po tlakovcih. Pek, pek, pek … pek, pek … Se ji sanja? Veke so ji bile povsem zlepljene, poskusila je odpreti oči, jih pomencala, prisluhnila: pek, pek, pek … kaj bi bilo to? Pek, pek … pek, pek, pek …

Utrujenost in preblisk nekega davnega spomina sta jo potegnila nazaj v sanje.

Z očetom sta sama živela, ni bilo lahko, a nekako sta shajala iz dneva v dan. Še skoraj otrok, zaključevala je osemletko, je morala poprijeti za vsa gospodinjska in kmečka dela. Mama se je bila prezgodaj poslovila … Pogrešala jo je in pogrešala je družbo sovrstnikov. Takrat je veliko časa preživela v hlevu. Rdečka je bila krava, ki sta jo takrat z očetom imela posebno rada in ona se je morala naučiti molsti. Rdečka je bila tako prijazna in krotka žival. Vsako leto je povrgla telička. Marija se je nanjo in nanj navezala. Tudi teliček se je koj navadil nanjo; bila mu je kot nadomestna mama, ga hranila z namolzenim mlekom iz golide, se z njim pogovarjala in ga božala. Ko je bil čas, da bi ga oče odpeljal prodati v zadrugo, tele ni hotelo z njim iz hlevčka.

»Pridi pomagat, Marija, tele noče ven,« je zaklical dekletu, ki mu je bilo hudo, a je vedelo, da bo moralo njej ljubo tele zapustiti hlev – in njo. Ubogljivo je šla v hlev, pobožala kuštravo belo-rjavo glavico, takoj ji je posesalo prste in ji krotko sledilo iz hleva. Potem se je umaknila v hišo; res je bila žalostna. Tele se je ustavilo na mestu, nič ni pomagalo, ko ga je gospodar vlekel na povodcu. Razkrečilo je sprednje noge in preplašeno mežikalo v vrata.

»Pojdi še malo z nama, Marija, da se privadi mene in poti,« je oče zaklical. Dobro je vedel, da dekle stoji za vrati in posluša.

»Pa grem, a ne do vasi, nisem tako oblečena,« je privolila. In so šli, vštric od doma, brez obotavljanja.

»Sedaj grem domov, v teh čevljih ne bom šla skozi vas,« se je Marija uprla očetu. Tiste čevlje je imela samo za v hlev. Pa se je ponovilo. Ko se je obrnila proti domu, se je tudi teliček obrnil in hotel odpeketati z njo.

»Boš že morala iti, pozno je, tovornjak bo kmalu dol, ne smem zamuditi,« je bil oče nestrpen, tudi malo razočaran, da ne more krotiti malega teleta. Pa so spet šli. Prišli so že do mizarske delavnice, kjer so pomočniki in vajenci sedeli zunaj, imeli so ravno malico ter jih z zanimanjem gledali. Predvsem Marijo, ki je v tistem času že odraščala v prikupno dekle. Bilo jo je tako sram zaradi tistih ponošenih čevljev. Verjela je, da vsak vidi le njene škrpete, kot so rekli. Rdečica ji je silila na lica in povesila je pogled. Fantje pa so se muzali, kar nekaj dovtipov na njihov račun je slišala. Le oče je bil zelo ponosen nanjo!

To je bilo takrat, dolgo, dolgo je že od tedaj! Potem se je odvijalo življenje. Čas je nezadržno hitel, odrasla je. Mlada se je poročila, si ustvarila družino … Nato se je tudi oče poslovil. Celo otroci so pričeli zapuščati dom. Drug za drugim. Sedaj sta spet, kot nekoč, le dva človeka v hiši. Namesto ostarelega očeta, se leta že krepko nabirajo možu Jakobu in tudi njej, kakopak! Saj jima ni sile, dokler zmoreta dnevne obveznosti, dokler so v hlevu še vedno štiri goveda, kot nekoč. Res je, pogrešata svoje otroke. Poredko ju obiščejo, a pravijo, da jim gre dobro. In sta pomirjena. Tako je življenje in tako pač je. Sprijaznjena sta že z bližajočo starostjo. Življenje vsakomur kaj da, pa tudi vsakogar za kaj prikrajša. Da bi le še tako kaj časa trajalo. Mir in zdravje, ja, predvsem to!

Roke je sklenila za tilnikom in prisluhnila. Saj ni ceste preko dvorišča, ampak – spet je razločno zaslišala tisto peketanje pod oknom: pek, pek, pek … Tipaje je vstala, nekajkrat pomežiknila v temo, si pomencala oči ter se približala oknu, da bi kaj videla. A zunaj je bilo pretemno, ničesar se ni razločilo. Stopila je na prste in se nagnila ven. Peketanje je utihnilo, tudi videla ni ničesar. Tedaj ji je skozi možgane šinil preblisk: Ojoj, Jaka je pustil odprta hlevska vrata in eno od goved se je odvezalo in ušlo iz hleva! Kaj bo sedaj? Živali niso vajene biti na prostem, nikoli jih nista pasla in kako bosta tele ali kravo v temi ujela, da je ne bosta še bolj preplašila in bo najbrž zbezljala!? Srce ji je močno utripalo, zgrabila sta jo bojazen in strah!

Že je tipala za copati; on je trdno spal. Najprej mora sama ven, da vidi, kaj se dogaja. Kar v temi je odtipala do zadnjih vhodnih vrat, ki so vodila na dvorišče proti hlevu. Odklenila jih je, previdno stopila v temo. Ničesar ni slišala. Prižgala je luč. Vse je bilo tiho, krajec lune je bil že visoko na nebu in skozi srebrno kopreno je le medlo osvetljeval drevesa in spečo pokrajino. Torej je tisto govedo že pobegnilo z dvorišča, kam?! Je kje na poti ali celo onkraj, na travniku?! O, bog! Poklicati mora Jakoba, ja, njega mora najprej poklicati! Ampak … ampak še prej bo pogledala v hlev, katerega goveda ni pri jaslih. Pohitela je do hleva, kjer so bila vrata seveda še vedno na široko odprta. Še je iz notranjosti puhtel zatohel hlevski zrak, a v hlevu ni bilo ničesar slišati. Kadar je kaj narobe, so vse živali nemirne, mukajo in ritajo sem in tja. To se ji je zdelo čudno. Potipala je za stikalom. Ko je svetloba razsvetlila hlev, je od začudenja obstala – vse živali so mirno ležale, prežvekovale, nobena ni manjkala in začudeno so jo pogledale, kot bi spraševale, kaj jih moti sredi noči! Kar nekaj časa je rabila, preden je zbrala misli. Kaj se pravzaprav dogaja? Torej je bilo pod oknom nekaj drugega; divja žival? Bila je čisto prebujena. Najprej je zaprla hlevska vrata – iz previdnosti. Nato je stopila nazaj do veže in s svetilko šla nekajkrat pod oknom sem in tja. Tudi tokrat se ni nič zganilo. Ne pomendrane trave ne kakca ne sledi parkljev ali obgrizenih rož … Torej …?

Tam daleč na vzhodnem horizontu se je že barvala prva jutranja zarja. Pa ne bo še kmalu pravega jutra. Vrnila se je v spalnico. Jakob je še vedno mirno spal in bila je zadovoljna, da ga ni budila. Kako lahko moški tako mirno spi?! Najbrž bi rekel, da se ji je samo sanjalo. Gotovo se ji je res! A tako razločno je slišala peketanje! Bila je prepričana, da pod oknom hodi žival s parklji ali s kopiti. Je bil prisluh? Spomin?
Bil je preblisk spomina na dogodek iz mladosti, ki ga je doživela. Ja, spomini, spomini! Vedela je, da do jutra ne bo več zaspala. Spomini so se vrstili, se prehitevali, poglabljali v podrobnosti, se spet oddaljevali, se vračali, izpodrivali drug drugega … Do jutra je imela še dovolj časa, da je prebujena in v tišini premišljevala, obujala dogodke. Pravzaprav bi bilo škoda preostanek noči prespati! Po vsem tem! Koliko vsega lahko človek buden ponoči oživi. In tako podoživljanje dogodkov življenje vsakokrat podaljša za nekaj prijetnih ur! Nočna tišina jo je povsem zdramila. Nič več peketanja! Spomini na otroštvo – te je skoraj zavračala. Potem leta zaljubljenosti, predanosti ljubezni, zasanjanosti, sreči. Jakob! Kako jo je snubil! Kaj vse obljubljal! Oja, ni ji žal, da sta skupaj preživela ta desetletja! Le leta prehitro teko in počasi njuni dnevi postanejo rutina. Vseeno z naklonjenostjo obrne pogled proti njemu. Spi. Pa otroci, koliko ljubezni sta jim posvečala. In koliko skrbi, kajpak! Sedaj sta z Jakobom že v zrelih letih, skoraj. Še se znata pogovarjati, smejati, včasih … in še si vzameta kdaj čas zase, za ljubezen, tudi to! Vendar večino časa posvečata vsakdanjim opravilom, obveznostim. Življenje se jima umirja, upočasnjuje. Ko bosta zjutraj vse postorila, se bosta, kot vsak dan, usedla k zajtrku in takrat mu bo rekla:

»Veš, Jakob, nocoj pa nisem mogla spati, ker …« in Marija ve, on jo bo svetlo, iskrivo pogledal in sredi stavka prekinil:

»Zakaj me pa nisi zbudila?!« Pred njima bo nov poznopoletni dan.

Minka M. Likar