Slovensko kmetijstvo je dobilo še eno predstavitev, še en program in še eno serijo obljub. Tokrat je bil v glavni vlogi nov kmetijski minister Janez Cigler Kralj, ki je pred poslanci in javnostjo predstavil vizijo razvoja kmetijstva, prehrane in podeželja. Če bi ocenil samo slišano, bi kljub temu da sem naklonjen tej politični smeri, lahko rekel, da se slovenskemu kmetijstvu obeta prava renesansa. In če sem ob tem malo pesimističen, pa se slovenskemu kmetu obeta predvsem potrpežljivo čakanje.

Predstavitev je vsebovala vse sestavine, ki jih mora vsebovati sodoben političen nastop na področju kmetijstva. Govora je bilo o prehranski varnosti, družinskih kmetijah, mladih kmetih, zmanjšanju birokracije, digitalizaciji in skrbi za slovensko podeželje. Skratka, slišali smo vse, kar slovenski kmetje poslušamo že toliko časa, da bi iz govorov zdaj že lahko sestavili nov strateški načrt za kmetijstvo. Prehranska varnost je v zadnjih letih postala skoraj čudežna besedna zveza, s katero se pojasnjuje skoraj vse, a kaj, ko se včasih zdi, da so te besede postale univerzalni politični ključ, ki odpira vsa vrata, razen tistih, ki vodijo do konkretnih rešitev. Prav nič pa ni bilo povedanega, kaj bo storjeno za prehransko varnost, ki je povezana z obstojem slovenskega kmeta. Upam in verjamem, da nov minister ni imel v mislih prehranske varnosti v povezavi s sporazumom Mercosur (o tem namreč ni bila izražena nobena skrb). Za obstoj prehranske varnosti je torej pomembno kdo, kaj in koliko bo kmet prideloval (o tem še ni bilo povedanega nič). Prehranska varnost je povezana s svetovnimi krizami, povezana je z naravnimi pojavi … (o tem ni bilo povedanega nič), kljub temu da je slovenska realnost ta, da država potrebuje vsaj dve leti, da se spomni na kakšno krizo (o tem ni bilo povedanega nič). Kriza povišanja cen vstopnih surovin in nižanje odkupnih cen, ali ima nov minister nove rešitve (o tem ni bilo povedanega nič)? Tega, o čemer ni bilo povedanega nič, ne predpostavljam kot slabo, zagotovo pa bo moral minister v prihodnje povedati tudi, kakšna je njegova vizija na tem področju. Sam verjamem, da bo kmalu te izzive spoznal in jih skupaj z nami, kmeti, začel naslavljati.

Veliko besed je bilo namenjenih zmanjšanju birokracije. Odlična napoved, a kaj, ko ta napoved in obljuba verjetno ostaja le obljuba. Vsak minister napove konec birokratskih ovir. Nato pa se vmeša Bruselj … In na koncu zmanjšanje birokracije pomeni dodatno birokracijo ali pa ima kmet težave pri pridobivanju subvencij. Ostanimo optimisti, morda se pa nov minister vendarle ne bo pustil. Veliko besed je bilo namenjenih tudi mladim, ki morajo dobiti priložnost za prevzem kmetij in razvoj na podeželju. To je vsekakor zelo plemenit cilj. Upam, da bo imel posluh in razumel, da mladi na podeželju ne odhajajo zaradi pomanjkanja strategij, temveč zaradi pomanjkanja dohodkov, socialne varnosti in občutka, da jih država ne jemlje resno. Morda je pa zdaj prava priložnost, vendar ne pozabiti – »kmetijstvo ni več romantika«. Mladi na podeželju ne potrebujejo samo kmetijske politike, potrebna je celota. Mladi na kmetijah niso več samo kmetje, so vedno bolj izobraženi, različnih poklicev in pogled v svet velikokrat prinese lažjo odločitev, ki pomeni večjo socialno varnost (to je odhod v službo).

Kmetijstvo je bilo predstavljeno kot temelj naroda, podeželje kot varuh slovenskih vrednot, kmet pa kot steber družbe. Se popolnoma strinjam, vendar slovenski kmet ne potrebuje samo pohval in simbolnih priznanj. Danes slovenski kmet bolj kot kadarkoli prej potrebuje predvidljive pogoje poslovanja, poštene odkupne cene, učinkovito varnost pred naravnimi nesrečami in vsaj občutek, da je minister na strani kmeta. Ob tem bi se morali zavedati, da reševanje te problematike ne predstavljajo »subvencije« iz evropskih sredstev, temveč je tu treba resnično narediti premike v družbi. V mislih imam verz »kmet si za pošteno delo mora zaslužiti za kruh, subvencije pa naj bodo maslo na kruhu«. Subvencije za pridelovalce hrane ne smejo biti socialni vir prihodkov, kar pa se je žal zgodilo. Morda pa največji izziv ministra ne bo priprava novih in novih strategij. Sam mislim, da bo njegov največji izziv upravljanje pričakovanj kmeta, ki je v zadnjem mandatu odhajajoče vlade prejel konkretne udarce, predvsem zaradi vpliva tistih avanturistov, ki menijo, da je kmeta treba poteptati. Najbrž so pričakovanja kmetov upravičeno visoka. In tukaj se skriva verjetno največja nevarnost za novega ministra. Kajti vsaka nova vizija novega ministra kmetu prinese veliko bremena.

Slovensko kmetijstvo ne potrebuje še ene zgodbe o velikih načrtih, kmetje potrebujemo rezultate. Z leti smo kmetje slišali že skoraj vse, zdaj pa nas zanima predvsem, ali bo po predstavitvah končno prišel čas tudi za kaj konkretnega. Kajti nas kmetov ne zanima, kdo sedi na ministrskem stolčku, zanima nas samo, ali bomo od svojega dela lahko tudi živeli, ne samo preživeli. Upam pa si trditi, da po vseh vizijah slovenskega kmetijstva preživi trdoživost slovenskega kmeta.

Kolumno pripravlja: ZSPM