Pred njo je bila kariera znanstvenice, a se je po več letih dela v raziskovalnih institucijah odločila za odmik in se podala v nekaj bolj »divjega«. Vrnila se je h »koreninam« in začela poglobljeno raziskovati divje rastline, kičloveka spremljajo že od vekomaj. Naši predniki so cenili užitnost in  zdravilnost teh rastlin, z odmikanjem od narave pa smo na njihovo prehransko in zdravilno vrednost kar malce pozabili. Čas je, da se spet vrnejo na naše krožnike in v shrambe, pravi dr. Katja Rebolj, prva profesionalna nabiralka divjih rastlin pri nas.

Pred sedmimi leti je službo obesila na klin in krenila novim dogodivščinam naproti. »Vedno sem čutila povezanost z naravo, čeprav sem odraščala v mestu. Spominjam se, da smo šli s starši pogosto v gozd in nabirali gobe, borovnice …, med tem, ko so moji vrstniki prosti čas preživljali drugače. Moj tesen stik z naravo se je med študijem biokemije in molekularne biologije poglobil, saj se prepleta tudi z mojim novim raziskovalnim področjem – divjimi rastlinami,« steče pogovor z našo sogovornico.

Rastlinstvo je tako zelo bogato, a hkrati tako malo raziskano, da je mlado doktorico biokemije povsem prevzelo. »Nikoli ne veš vsega. Nenehno se je treba učiti, spoznavati te čudovite rastline.« Navdušujejo jo tudi knjige, zato je veliko znanja srkala iz strokovne literature, pred leti sodelovala z Dariem Cortesejem, prebirala zaupanja vredne spletne strani, se pogovarjala s tujimi in izkušenejšimi nabiralci. Največ, pravi, pa se je naučila kar iz prakse. Da bi šla na travnik ali v gozd s knjigo v roki, se ni zgodilo. Prizna pa, da jo je bilo na začetku strah nabirati rastline, ki jih v naravi še ni srečala in bi jih zlahka zamenjala s strupeno dvojnico: »Zato sem sprva nabirala samo tisto, kar stoodstotno poznam. Z leti se je število rastlin, ki jih nabiram za stranke, povzpelo na več kot 100, poznam pa več sto različnih rastlinskih vrst. Po sedmih letih profesionalnega nabiranja se še vedno srečam z neznanimi rastlinami ali bolj redkimi primerki v naravnem okolju, zato se pred uporabo vedno prepričam, da so užitne.«

NABIRAJMO SPOŠTLJIVO
Dr. Reboljeva pravi, da smo Slovenci nabiralniški narod: »To imamo že v krvi. Skoraj vsak kaj nabira – gobe in gozdne sadeže, zelišča, čemaž …« našteva. Nismo pa pri nabiranju vedno spoštljivi do narave. »Opažam, da v zadnjem času izraz »nabiralec« dobiva nov pomen in nekdo, ki pleni rastline in dragocena rastišča, to gotovo ni. Predvsem se nabiralci zavzemamo, da bi ohranili tradicionalna znanja o rastlinah, jih združili s sodobnimi raziskavami in v naši družbi opozorili na tisto, kar v naravi ni smiselno – na primer, da so travniki namenjeni le vedno bolj intenzivnemu izrabljanju. Manj je s stališča narave velikokrat več. Veliko se ukvarjamo z vprašanjem biodiverzitete in s tem, da je vsaka vrsta v naravi sveta. To pa je že obveza za vse nas, ne le za nabiralce.« 

Dr. Katja Rebolj: »Med zeliščarji velja pravilo, da naberemo največ tretjino rastline na enem rastišču. Če bi vsak pobral tretjino, bi se ta tretjina kmalu skrčila na neskončno malo. Prav tako se mnogi težko zadržijo, da ne bi izropali vsega, kar najdejo. Tudi če rastline shranijo, verjetno vseh shrankov ne porabijo in končajo v smeteh. Zato zagovarjam zmernost –naredimo si le toliko shrankov, kot jih bomo zaužili do naslednje sezone, in pripravkov za domačo lekarno.«

Slovenija je res majhna, a nikakor skromna pri pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. »Vseeno je med nabiralci poudarek na vrstah, ki v naravni niso redke. Največkrat so to vsem znane rastline in vrtni pleveli. Hvaležni smo lahko, da imamo tako raznovrstne habitate na tako malem ozemlju. Sama v svojem urbanem okolju natanko vem, kje raste katera rastlina in katera rastišča so primerna za nabiranje. Veliko časa preživimo tudi v Bohinju, kjer v preteklosti ni bilo toliko intenzivnega kmetovanja, zato so travniki tam veliko bolj raznobarvni. Vsak, ki želi nekaj nabrati, bo pri nas zagotovo našel rastišče ne prav daleč od svojega doma. V tujini pa je vse bolj priljubljeno tudi urbano nabiralništvo – torej nabiranje rastlin na zelenih površinah v mestu in njegovi bližini. Tudi tam se lahko najdejo kakovostna rastišča, če seveda niso namenjena pasjim sprehajalcem.«

PREPOZNAVANJE Z VONJEM
Katja pravi, da Slovenci še vedno najraje nabiramo regrat in čemaž, čeprav je najbolj razširjena rastlina pri nas kopriva. Čemaža zadnja leta nabiramo dosti manj, od kar je pred nekaj leti odmevala novica, da je bila rastlina usodna za dva izkušena nabiralca. »Čemaž in kobulnice, mednje na primer sodi navadno korenje, so rastline, ki jih lahko zelo hitro zamenjamo, saj imajo zelo podobne strupene ‘sorodnike’.« Zamenjava pa je pogosto posledica napačnega načina nabiranja in ne slabega poznavanja rastline, pravi Reboljeva. Na čemaževi preprogi se zlahka najde kakšen vsiljivec – strupeni podlesek, zato moramo preveriti prav vsak listič, ki ga utrgamo. »Čeprav je prav čemaž primer rastline, ki je nikakor ne smemo prepoznavati z vonjem, saj že pri prvem listu, ki ga pomanemo, vse diši, udeležence mojih delavnic vedno spodbujam, naj rastlino tudi povonjajo. Mnoge rastline lahko prepoznamo z nosom,« šaljivo pristavi. »Ljudje nismo več vajeni učenja z vonjem, čeprav je vonj našim prednikom pogosto pomagal odkriti, ali je nekaj dobro ali pokvarjeno in koliko učinkovin ima rastlina. Veljalo je, da rastlina z veliko učinkovinami tudi bolj diši.« 

Rastline, ki jih lahko naberemo v naravi, pa nimajo prave vrednosti, če jih ne znamo uporabiti v kulinariki ali kot podporo zdravju in dobremu počutju. Zato je pomemben del Katjinega poslanstva tudi izobraževanje. »Na moji spletni strani in prvi knjigi Narava vedno zmaga sem povezala nabiralništvo s kulinariko. V knjigi sem opisala 40 divjih in cvetočih rastlin in podelila več kot 70 preskušenih ‘divjih’ receptov. Med opisanimi rastlinami, ki so zlahka prepoznavne, sta na primer bršljanasta grenkuljica in navadna regačica. Regačica je eden najbolj razširjenih plevelov pri nas, ki je tudi zelo okusen in aromatičen. Mlade liste lahko uživamo surove, z njimi obogatimo solate, lahko jih vmešamo v smutije, stebla pa narežemo in dodamo juhi.

Bršljanasta grenkuljica pa je rastlina, ki je največkrat omenjena v starih kuharskih knjigah kot dragocena pomladna divja zelenjava.« Njeno poimenovanje sicer ni posrečeno, pravi Reboljeva, saj so grenki le njeni starejši listi, mladi listi pa so okusni in imajo posebno aromo. »Pri nas je bila od nekdaj cenjena na Koroškem, kjer ji pravijo povojček. Od tam izhaja tudi tradicionalna r’pičeva župa – to je krompirjeva juha z grenkuljico. Kar radodarno jo dodajmo juhi – cel šopek – in razvila bo aromo, ki je ne dosežemo z nobeno drugo rastlino.« Ker so mladi listi grenkuljice na voljo vse leto, je nima smisla shranjevati, regačico pa dodamo v zelenjavne paketke za govejo juho, ki jih zamrznemo.

Mnoge divje rastline lahko uporabimo tudi kot podporo zdravju in za boljše telesno počutje, če jih znamo pravilno pripraviti. Tako nam tinktura grenkuljice pomaga uravnavati holesterol v krvi, poparek grenkuljice pa učinkovito blaži kašelj, bronhitis, v kombinaciji z ožepkom in lipo pa tudi druga pljučna obolenja.

Ljudsko zdravilstvo je bilo nekdaj zelo cenjeno, ljudje so zaupali naravi in ji prepustili svoje zdravje in počutje. V raziskavah so se mnoge ljudske modrosti, ne pa vse, pokazale kot pravilne. 

Veliko rastlin ni raziskanih, zato niti ne poznamo vseh njihovih blagodejnih učinkovin. Se je pa veliko znanja o njihovi uporabi ohranilo med ljudmi. »Zelo rada se pogovarjam s starejšimi in izkušenimi poznavalci rastlin in si zapisujem, kar mi povedo. Zdi sem mi zelo pomembno, da to tudi zapišem, saj se bo le tako ohranilo znanje tudi za naše zanamce,« pravi Katja Rebolj. 

PO HRANO V NARAVO
Vzgibov, zakaj se ljudje navdušijo za nabiralništvo, je več, pravi naša sogovornica. Nekatere zanimajo zdravilne učinkovine, s katerimi bi si lajšali svoje zdravstvene težave, druge novi in neznani okusi teh rastlin. »Na novo so jih odkrili prav vrhunski kuharji, saj se v divjih rastlinah skrivajo okusi, ki jih ni mogoče izvabiti iz drugih. Na svetu ni vrhunske restavracije, ki ne bi imela na jedilniku jedi, oplemenitene z divjimi rastlinami. Tudi naši najbolj znani kuharji pri tem niso izjema. Z njimi veliko sodelujem, zanje nabiram divje rastline in jim svetujem, kako se te uporabljajo in kako se najpogosteje uporabljajo. Sami pa dodajo še ščepec ustvarjalnosti, ki ponese jed na višjo raven užitka za naše brbončice.«

Med korono, opaža Katja Rebolj, je še več ljudi začelo hoditi v naravo – po mir, sprostitev, rekreacijo in divje rastline. »Zanimanje za moje delavnice na terenu lani ni upadlo. Vedno več je tudi moških, čeprav so bile tradicionalno nabiralke predvsem ženske. Na delavnici spoznajo mnogo rastlin, svetujem pa jim, da se osredotočijo le na tri, ki rastejo v tistem letnem času, in so hkrati primerne za njihovo raven znanja. Poslovimo se z nalogo, da te rastline tudi sami naberejo in jih dodajo jedem. To jih motivira, da nabiralništvo postane del njihovega življenjskega sloga in preživljanja prostega časa.«

Stik z naravo išče tudi vedno več meščanov, kar je še posebej izrazito v Angliji in New Yorku. »Ljudje so odkrili, da hrane ne dobijo le v trgovini, ampak si jo lahko poiščejo tudi sami. V naravi tudi najbolje spoznamo naravne cikluse, po katerih se ravna tudi naše telo. Res je v trgovini mogoče kupiti vse praktično vse leto, a naše telo še vedno hrepeni po sezonskih živilih in hranilih iz njih.« 

PLEVELI NA KROŽNIKU
V naslednjih letih, napoveduje naša sogovornica, bo na naših krožnikih vedno več plevelov. »Užitni pleveli so hrana prihodnosti. Odpornejši so na sušo, ekstremne vremenske razmere in radi rastejo tudi v manj primernih rastiščih za druge rastline. Ker vemo, da se bo v naslednjih letih in desetletjih vreme le še zaostrovalo, bodo prav te rastline tiste, ki jih bomo najbolj rabili. Le predsodka se moramo znebiti pred njimi, jih začeti nabirati in jim dati priložnost, da jih vzljubimo. Če jih bomo pogosto uživali, pa tudi s plevelom ne bomo imeli težav na svojem vrtičku,« šaljivo doda. Okoli 30 jih je še posebej natančno proučila, svoje izsledke pa zbrala v knjigi, ki bo sveža iz tiskarne prišla že aprila. »V meni je še vedno raziskovalni duh, trudim pa se dejstva preplesti z zgodbami, anekdotami in drugimi zanimivostmi o posameznih rastlinah, ki spodbudijo bralca, da knjigo večkrat vzame v roke,« pravi nabiralka, ki je raziskovalni duh ni zapustil. Knjige so njene spremljevalke od nekdaj in tudi sama načrtuje še nekaj avtorskih knjig. »Podcenjena je tudi vrednost okrasnega cvetja v prehrani. Če imamo na vrtu cvetoče rastline, ki jih ne škropimo in rastejo v navadni vrtni zemlji, mnoge lahko tudi jemo. Taka je na primer vrtnica, ki jo lahko porabimo za poparek ali skuhamo iz njenih latic sirup, cvetove maslenice, ki jo najdemo na marsikaterem cvetočem vrtu, pa lahko vložimo v kisu in uživamo namesto kislih kumaric …« predlaga Reboljeva in nehote razkriva področje, ki se mu bo posvetila v naslednji knjigi.

Fotografije: Sonja Ravbar