Sem kmet in iščem jasne in glasne odzive kmetijskih organizacij, kajti moje poznavanje trgovinskih sporazumov in kaj se bo ali kaj se nam lahko zgodi, ni dovolj razčiščeno. Morda je moj strah upravičen, morda ne, zato si želim, da bi nam, kmetom, tisti, ki nas zastopajo, pomagali razumeti, kaj je ta sporazum sploh v osnovi. Opaziti je, da ni nikjer več nedvoumnega odziva naših organizacij. Izjav ni, opozorilni, prav tako ni pravih javnih nasprotovanj, kot je to v tujini. So samo poročila o udeležbah, delegacijah in kakšnem »konstruktivnem« dialogu, ki pa ima jasen cilj: »Mi na Ministrstvu za kmetijstvo imamo spet prav.«

Pričakoval sem in še vedno pričakujem, da bi tudi naš zadružni sistem moral jasno nastopiti in jasno zagovarjati slovenskega kmeta, kajti evropske organizacije, katerih članica je tudi naša zadružna zveza, so močno podprle kmeta in močno opozarjajo na nevarnost uvoza poceni mesa, sladkorja, soje … Ne le iz Južne Amerike. Tu so še sporazumi z ostalimi deli sveta in ne zelo oddaljeno Ukrajino. Kmečka politika v Sloveniji se zdi presenetljivo tiha. Morda pa je to tihi dogovor in bo kmalu kak razpis, kjer bodo pa ravno oni v prednosti? Morda pa imajo idejo, da če ni izjav, ni konflikta? Morda sem nestrokoven, morda ne poznam stvari, vendar me obdaja nelagoden občutek, to bi lahko imenoval celo paradoks, kajti zadruge obstajajo zato, da ščitijo kmeta pred močnimi igralci na trgu, a pri trgovinskih sporazumih se zdi, da močnejši igralci postajajo partnerji, ne več problem. Danes krovna organizacija mirno spremlja, kako se trg odpira še bolj, in to brez glasnega opozorila, da bo mali proizvajalec prvi plačal največjo ceno tega sporazuma. Seveda me lahko kdo tudi pomiri in mi to tišino zadružništva obrazloži kot diplomatsko preudarnost in zaupanje v zaščitne mehanizme Evropske unije. A kmetje se borimo z nizkimi odkupnimi cenami in visokimi stroški. Zanimiva kombinacija: kmet prodaja zadrugi po vedno nižji ceni in pri njej nabavlja po vedno višji ceni. Pa kljub vsemu ne razumem, zakaj nimajo volje ali želje povedati, kaj si sploh mislijo o vseh trgovinskih sporazumih. Morda je tiha politika bolj udobna, predvsem za tiste, ki sedijo bližje ministrskim pisarnam kot kmetu. Morda bi kmetje želeli slišati vsaj »zaskrbljeni smo«. Zadruge bi morale biti glas kmeta proti oblasti, ne pa blažilec kmečkega nezadovoljstva v korist oblasti. Sporazumi niso nepomembni, na kar na kaznuje tišina, kajti kmetje po Evropi se dvigujejo skupaj z njihovimi organizacijami. Zavedati bi se morali, da bo zadružni sistem ključen in tišina ne sme pomeniti opustitev odgovornosti. Zadruge v Sloveniji niso nevladne organizacije, tudi niso podaljšek ministrstva, so gospodarski in interesni steber slovenskega podeželja. Nas kmetov. Zato morajo biti pri takšnih sporazumih bolj odločne, glasne in predvsem javne.

Odločnost ne pomeni kričanja, pomeni pa zahtevo po enakih standardih, po zaščitnih mehanizmih, po konkretnih zagotovilih. Pomeni, da bi morale iti v konflikt tudi z lastno vlado, če so interesi kmetov in zadrug ogroženi. Brez tega bo zadružni sistem izgubil smisel. Slovenski kmetje potrebujemo organizacije, ki bodo od države zahtevale jasno pozicijo, ne tihe podpore evropskemu konsenzu. Če pa se bodo zadruge obnašale kot opazovalke, se bo zagotovo izgubilo zaupanje vanje in s tem tudi njihova legitimnost. To je preizkus, ali slovenske zadruge še znajo biti to, kar je njihovo poslanstvo.

Kolumno pripravlja: ZSPM