V Sloveniji imamo zanimiv pojav, kjer se vreme menja hitreje kot odgovor, kdo bo nov minister za kmetijstvo. Kmetje so posejali, kosili, prodajali živino, drago plačevali gorivo, oddali subvencijske vloge … Država pa še vedno deluje po načelu »se bo že kdo našel«. Medtem ko se nova vlada sestavlja in se politične stranke ukvarjajo samo s tem, na terenu življenje teče dalje. Krave ne čakajo koalicijskih pogajanj, cena njihovemu produktu – mleku, pa še kar pada. Prašiči ne razumejo izraza »širši politični konsenz«. Pšenica raste in morda do žetve ne bo dočakala ministra. Sadovnjaki si poskušajo opomoči po lanski pozebi in že jih doleti letošnja nova pozeba, ministra pa še ni, da bi lahko vsaj solidarnost s sadjarji delil, če že ne drugega.

Vendar v Ljubljani potekajo resni pogovori o tem, kdo ima dovolj politične teže, dovolj lojalnosti, dovolj všečen nastop in dovolj malo težav iz preteklosti, da bi prevzel nadzor nad kmetijskim resorjem. Tudi na podeželju potekajo »resni« pogovori, kdo naj bo njihov minister. Začnejo se tudi pogovori, kakšne so posledice letošnje suše, kakšne bodo cene pridelkov, predvsem pa se zdi, da podeželje trenutno ne ve, s kom bi to delilo. Še ne dolgo nazaj je očitno bila »kriza«, ko so imele organizacije vsak teden sestanke na ministrstvu. Kot začuda po volitvah krize ni več. Očitno se v vmesnem obdobju ne sestankuje in se čaka novega ali novo. Ali je kriza sploh bila?

Kmetijski resor je postal nekakšen politični vroč krompir (no, tudi pridelovalci krompirja imajo težave). Vsi poudarjajo, kako pomembni so samooskrba, domača oskrba in seveda kmet. In nov zakon – interventni zakon – kmetijstva ne omenja. Tudi odhajajoča vlada je očitno pozabila na kmetijstvo. Ali je morda kdo zasledil prehransko varnost pri naložbah, ki jih bo (ali naj bi) vodila nova družba DOVOS (Družba za obrambo, varnost in odpornost)? In ironija je skoraj popolna. Država govori o prehranski varnosti, obenem pa nima niti dokončno določene osebe, ki bo sistem vodila. Si predstavljate, da bi gasilci imeli najprej sestanek, kdo bo vodja intervencije, medtem ko hiša že močno gori?

Žal kmetijstvo, hrana ali prehranska varnost niso našle mesta niti v prioritetah koalicijske pogodbe, ki je zašla med prebivalstvo. Pa vendar novega ministra ali ministrico čaka kar nekaj: nezadovoljstvo kmetov, draginja, pritisk trgov, evropske uredbe, podnebne težave, stare obljube … Morda pa je odsotnost ministra najbolj iskren prikaz odnosa politike do kmetijstva. Veliko govorjenja, malo dejanskih smeri in občutek, da se vsi kmeta spomnijo, ko potrebujejo fotografijo med balami sena, v sadovnjaku ali pa pred polnim krožnikom domačih dobrot pred volitvami.

Država brez jasne strategije glede prehranske varnosti postane država brez dovolj domače hrane in odvisna od uvoza. Takrat ni več pomembno, kdo bo dobil položaj, pomembno bo samo še, kdo bo zasedel ministrski stolček. Če slovenska politika prehranske varnosti ne bo razumela kot najpomembnejšo strategijo, bomo še bolj odvisni od držav, ki so to že zdavnaj dojele.

Kolumno pripravlja: ZSPM