Te dni se po vseh koncih in krajih vrstijo prireditve, ki opominjajo na svetovni dan čebel. Tem drobnim in marljivim delavkam smo lahko hvaležni za vse njihove darove, ki jih delijo z nami. Da ne bi nikoli pozabili, kako pomembne so čebele za opraševanje in obstoj našega planeta in z njim vseh nas, so članice Društva podeželskih žena in deklet Bela Cerkev priredile prireditev njim v čast.

V dvorani Hiše žive dediščine sredi Bele Cerkve je bilo v petek zvečer živahno kot v čebelnjaku. Tako kot ob prazniku kruha, ki je bil tu pred dobrim mesecem, so domačini in obiskovalci od drugod zapolnili dvorano do zadnjega in prisluhnili kulturnemu programu, ki so si ga zamislile prirediteljice skupaj z mnogimi gosti. Na kulturno-kulinarično prireditev so vabile že tretje leto zapored, letos so jo poimenovale Skleda polna meda in jo od a do ž posvetile čebelam in čebeljim pridelkom ter medenim jedem.
»Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo,« je svoj pozdravni nagovor začela Elizabeta Verščaj, predsednica Društva podeželskih žena in deklet Bela Cerkev, ki ima ob sebi uigrano ekipo članic, brez katere društvo ne bi bilo tako prodorno in uspešno. Spomnila je, da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od marljivih delavk – čebel – ter kako dragoceni in blagodejni so za naše dobro počutje in zdravje čebelji pridelki. Da ima med posebno mesto tudi v naši kulinariki, so članice društva prikazale z izjemnim izborom slanih in sladkih jedi.

NAJBOLJŠI MED JE LOKALNI

Tudi letos so v goste povabile ekološkega čebelarja Romana Košaleta, ki je o medu povedal marsikaj zanimivega in predvsem koristnega. Medu, polaga na srce Košale, nikoli ne segrevajmo nad 40 stopinj, saj pri tej temperaturi in višjih uničimo koristne učinkovine: beljakovine, minerale in vitamine, ki so v njem. Čeprav smo Slovenci kar veliki porabniki medu, pa svetuje, naj ne nasedamo cenenim izdelkom neznanega porekla in ponaredkom: »Najboljši med je med iz vašega lokalnega okolja. Zato kupujmo med iz sosednjega panja.«

Spregovoril je o letošnjih izzivih čebelarjev, ki so pri svojem delu odvisni predvsem od vremena, to pa je zelo spremenljivo in nepredvidljivo. Zato, pravi Košale, je težko biti uspešen čebelar v takih razmerah: »Za čebelarji je že nekaj sušnih let. Toda vsako leto upamo, da bo drugače.« Nanizal je še nekaj zgovornih podatkov, in sicer da ena čebelja družina v sezoni porabi 130 kilogramov medu, ena čebelja družina pa nabere od 50 do 60 kilogramov cvetnega prahu. Viški so čebelarjevi, ki za svoje prijateljice skrbijo čez zimo, ko čebele nimajo paše.

Medenega dne si ne bi mogli zamisliti brez Slakovega Čebelarja, ki ga je zaigral Klemen Hribar z mladimi harmonikarji, mnogi v dvorani pa so si ga po tihem mrmrali. Deklarirali, peli in plesali so učenci OŠ Šmarjeta in za svoje nastope poželi glasen aplavz. Nastopile so še Ljudske pevke Čebelice iz Mirne Peči, ki so vajene domačih in tujih odrov, njihov uigran glas pa je v Zwittrovi dvorani še posebno lepo odmeval, živahen je bil tudi pevski nastop skupine Babice in dedki iz Bele Cerkve. Prireditev je letos obogatila razstava izdelkov iz medu ter očarljiva likovna razstava ljubiteljske slikarke Ivanke Horvat, ki zelo rada slika naravo, žitna polja in cvetje. Predstavila je več svojih slik v različnih tehnikah, njena najljubša pa je nežni in prosojni akvarel.

Prijetno druženje se je končalo s slastno medeno pokušino. Več dni so članice društva, marljive kot čebelice, izbirale jedi, jih skrbno pripravile – skuhale in spekle – da bi vsi obiskovalci lahko okusili, kako aromatično živilo je med v kulinariki. Še topla je po dvorani zadišala vinjevrška pogača, ki je tokrat dobila medeno preobleko: nekaj medu so zamesile v testo, nekaj pa ga je bilo tudi po vrhu pogače. Ob njej je bilo še mnogo drugih okusnih jedi – slanih, sladkih, mesnih, zelenjavnih, medena potica, raznovrstno drobno pecivo in napitki: medica in medeni cviček. Prav vse ponujeno za razvajanje naših brbončic.
Prireditve se je udeležilo tudi več gostov, med njimi župan občine Šmarješke Toplice mag. Marjan Hribar.