Po vsakih volitvah slovensko kmetijstvo postane strateška prioriteta. Verjetno takoj za zdravstvom, energetiko, stanovanjsko politiko, prometom, in če ostane še kaj prostora, je prioriteta tudi kmetijstvo. To seveda zveni malo cinično, vendar še kako resnično, kajti kmetijstvo v slovenski politiki najde prioriteto tam proti koncu ministrstev. Vendar ko se je na svetovnem odru po javila nova kriza, kot je vojna na Bližnjem vzhodu, se izkaže, da je kmetijstvo vendarle pomembno, čeprav za nekatere le kot primeren izgovor.

Naenkrat se zdi, da je geopolitična stabilnost predvsem pomembna zaradi podražitev nafte in seveda gnojil, potrebnih v kmetijstvu. Po izbruhu vojne se posledice hitro prelijejo na svetovne trge: rast cen nafte, dražji transporti, višje cene mineralnih gnojil, negotovost na trgih z oskrbo s hrano … Vse se bo prilagajalo v obliki podražitev. Ob tem pa nihče več ne govori, da so cene osnovnih pridelkov, kot so mleko, prašiči … pri kmetu v Sloveniji precej padle. In ob vsem tem je resničnost, da se bodo cene v trgovini za potrošnika dvignile in razlog bo vojna. Ker gre za vojno, bo potrošnik to seveda sprejel, ker kaj drugega mu ne preostane. In če pogledam odziv politike, lahko povzamem naslednje: Gibanje svoboda takoj napove celoviti, trajnosten in zelen odziv, ki bo pripravljen takoj po pripravi strokovnih analiz. Slovenska demokratska stranka opozori, da se to pod njihovo vlado ne bi zgodilo. Nova Slovenija predlaga razbremenitev gospodarstva in podporo družinskim kmetijam. Socialni demokrati poudarijo pomen stabilnosti in solidarnosti. Levica zahteva regulacijo cen in večjo vlogo države. Logarjevi demokrati predlagajo umirjen dialog, strokovnost in povezovanje. Medtem ko stranka Resnica meni, da je rešitev preprosta, in sicer več suverenosti, manj odvisnosti in manj zaupanja v uradne razlage razlogov takšnih in drugačnih.

Ob tem pa slovenski kmet le čaka in si misli svoje. Krize se menjajo, jaz pa kot kmet zaenkrat še ostajam, pa naj gre za sušo, pozebo, padanje odkupnih cen … Posledice vedno čutim na svojem dvorišču. Ob spremljanju politike dobim občutek, da sem strateško pomemben, vendar žal samo dokler traja novinarska konferenca, kajti resničnost je, da so strateško pomembna le kmetijska podjetja, ki spadajo pod slabo banko. Ko politiki govorijo o samooskrbi, moram jaz, kmet, razmišljati o preživetju (vredno si je ogledati film Moj ata, socialistični kulak, ki tudi danes zelo zelo drži). Ko Bruselj daje, država razdeljuje, jaz pa čakam, kajti kmetijske subvencije država deli v svoji časovnici, ne glede na nujne potrebe kmetov.

Kmet lahko pričakuje pomoč, vendar redko pravočasno, in resnica vsega dogajanja je precej cinična. Kajti politika oblikuje strategije, ob tem se še posvetuje z organizacijami, ki o kmetijstvu vedo le, da ga je treba uničiti. Svet ustvarja krize, ki jih ne bi bilo treba, niti niso smiselne, kaj šele razumne. Narava pa ob vsem tem postavlja pravila. In z vso odgovornostjo trdim, da KMET poskrbi, da je kruh vsak dan na mizi.

Kolumno pripravlja: ZSPM