Na cvetno nedeljo se spominjamo Kristusovega prihoda v Jeruzalem, ki so ga ljudje pospremili s polaganjem palmovega zelenja na pot pred njim. V spomin na ta dogodek verniki še vedno prinašajo k blagoslovu oljčne vejice in butarice – povezane snope šibja, zimzelenega zelenja in pomladnega cvetja, ki mu ponekod dodajo tudi sadje, papirnato cvetje, trakove in še marsikaj. Ta običaj je med ljudmi razširjen že od 9. stoletja, dosti pozneje pa so nastale ljubljanske butarice iz pisanih smrekovih oblancev in z nekaj zelenja pri vrhu.

Te so začeli izdelovati prebivalci vasi okoli Ljubljane med prvo svetovno vojno in po njej, da so z njimi zaslužili nekaj denarja za družino. Prve ljubljanske butarice naj bi izdelovali na jugovzhodnem obrobju prestolnice – na Orlah, kmalu pa so jih začeli posnemati tudi v Dobrunjah, Sostrem, na Jančah in še marsikod drugod. Etnologinja Ljudmila Bras piše, da so ljubljanske butare »naše najmlajše butare, ki pa so nastale predvsem zaradi potrebe.« To je bila sezonska domača obrt, s katero so izdelovalci lažje preživljali številčno družino, saj delavska plača pogosto ni bila dovolj niti za osnovne stroške družine. Takole jih opisuje etnolog Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev I: »Ljubljanske cvetne butarice so danes posebnost zase. V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko razpostavijo okoličani iz Dobrunj, Sostrega, Bizovika in Orljega (danes Orle) svoje edinstvene butarice po stojnicah. Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Glavno so pobarvani, umetno zaviti in spretno naokrog napleteni oblanci …«

Butarice za meščane

Ta obrt se je hitro razširila med ljudmi na podeželju, saj je bila Ljubljana blizu, meščani pa so butarice radi kupovali. Butaric, kot so jih izdelovali na podeželju, Ljubljančani takrat niso poznali, zato so k blagoslovu nosili predvsem šopke pomladnega cvetja in zelenja. »Najprej so butarice za prodajo izdelovali po izročilu domačega kraja. Bile so iz bršljana, krasile so jih le vrste cvetoče rese. Kadar je bila cvetna nedelja pozneje spomladi, so vdevali v butarice sveže gozdno cvetje, teloh, zvončke in cvetoče češnjeve vejice,« opisuje Brasova. Toda te butarice niso dolgo zdržale, zato so izdelovalci iskali druge možnosti. »Tako so kmetje s svojo iznajdljivostjo našli rešitev v tem, da so začeli v butarice vstavljati oblance iz smrekovega lesa,« navaja Brasova.

Izdelovalci so znali prisluhniti in ustreči željam in predvsem drugačnim potrebam meščanov, »ki nimajo ne zemlje ne živine in zato s sedmerim ali deveterim žegnanim lesom nimajo kaj početi … Ti so v butarici videli zgolj prikupen pisan okrasni predmet, za katerega so želeli, da bi bil sestavljen tako, da bi se lahko hranil vse leto.«

Tako so butaricam začeli dodajati oblance, nastružene iz smrekove deske. Sprva le po nekaj oblancev, sčasoma pa so se oblanci v butarah začeli gostiti in razvile so se butarice, kakršne poznamo danes.

Izdelovalci so jih na cvetni teden prinašali na Tromostovje in Cankarjevo nabrežje ob Ljubljanici, kjer so jih ponujali meščanom. Pozneje pa so se preselili s svojo ponudbo za stolnico na osrednjo ljubljansko tržnico, kjer so še vedno.

Spretni prsti in izkušnje

Znanje o izdelovanju butaric se je prenašalo iz roda v roda. To je naporno in zamudno opravilo, saj spreten izdelovalec za manjšo butarico rabi vsaj pol ure. Seveda pa v ta čas ni všteto nabiranje in priprava zelenja, oblanje desk, barvanje in striženje oblancev ter priprava palic. »S tem opravilom vedno pohite že v novembru, da ne pridejo zaradi neugodnega vremena v zimskih mesecih v zadrego, posebno če je cvetna nedelja zgodnja. Za butarice naberejo leskove palice, bršljan — tega potrebujejo največ, lisičjak, ki mu pravijo »zaspanček« (Skaručna) ali »parkeljčki« (Sostro, Orle), brinje in reso. Reso naberejo spomladi, ko cvete. Zelenje shranijo v vlažnih kleteh, po potrebi ga tudi vlažijo, da ostane sveže,« opisuje Brasova.
»Posebno zahtevna naloga je priprava oblancev. Temu delu ni vsakdo kos. Za oblance izberejo izredno gladko smrekovo desko brez grč z zelo gostimi letnicami, primerne debeline in primerno suho. Le oblanci iz smrekovega lesa imajo prav poseben sijaj. Z zelo ostrim obličem oblajo tako tanke oblance, kakor da bi jih nabril z britvijo,« opisuje etnologinja. Priprava oblancev je pomembna, saj se pri vezavi in med upogibanjem ne smejo lomiti. Oblance tudi pobarvajo, nekdaj so barvo dobili v papirnici v Vevčah, glavne barve pa so bile tri: bela, modra in rdeča. Danes so oblanci vseh barv. Pobarvane in primerno suhe oblance nato nastrižejo, velikost pa določijo glede na velikost butarice.

Najspretnejše prste zahteva vezanje butaric. Izdelovalci so se trudili izpopolnjevati oblike butaric in vzorce, da so bili njihovi izdelki kupcem zanimivi in všeč. Meščani so jih namreč kupovali predvsem za okras. Oblance so začeli zvijati na različne načine: »Preprosto jih prepognejo v pentlje (»maš’nce«) ali jih umetelno zvijejo v »polžke«, »zobčke«. Oblance lahko navežejo k palici v pasovih ali vencih, ki se izmenično vrstijo z zelenjem. Venci so različnih barv in tako izdelovalci ustvarjajo najbolj raznovrstne vzorce.« Na prvi pogled se zdijo vse butarice enake, toda skrbnejši pogled razkrije, da vsake roke delajo malce drugačne. Najzahtevnejši vzorci pa terjajo veliko spretnosti in izkušenosti. Ljubljanske butarice so najrazličnejših velikost, od najmanjših, ki merijo nekaj centimetrov, do butaric velikank, večinoma pa ne presegajo višine enega metra. Butarice so nekdaj predstavljale tudi statusni simbol: tisti, ki je imel največjo, najlepšo in bogato okrašeno, je veljal več kot drugi.