Na cvetno nedeljo se spominjamo Kristusovega prihoda v Jeruzalem, ki so ga ljudje pospremili s polaganjem palmovega zelenja na pot pred njim. V spomin na ta dogodek verniki še vedno prinašajo k blagoslovu oljčne vejice in butarice – povezane snope šibja, zimzelenega zelenja in pomladnega cvetja, ki mu ponekod dodajo tudi sadje, papirnato cvetje, trakove in še marsikaj. Ta običaj je med ljudmi razširjen že od 9. stoletja, dosti pozneje pa so nastale ljubljanske butarice iz pisanih smrekovih oblancev in z nekaj zelenja pri vrhu.

Te so začeli izdelovati prebivalci vasi okoli Ljubljane med prvo svetovno vojno in po njej, da so z njimi zaslužili nekaj denarja za družino. Prve ljubljanske butarice naj bi izdelovali na jugovzhodnem obrobju prestolnice – na Orlah, kmalu pa so jih začeli posnemati tudi v Dobrunjah, Sostrem, na Jančah in še marsikod drugod. Etnologinja Ljudmila Bras piše, da so ljubljanske butare »naše najmlajše butare, ki pa so nastale predvsem zaradi potrebe.« To je bila sezonska domača obrt, s katero so izdelovalci lažje preživljali številčno družino, saj delavska plača pogosto ni bila dovolj niti za osnovne stroške družine. Takole jih opisuje etnolog Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev I: »Ljubljanske cvetne butarice so danes posebnost zase. V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko razpostavijo okoličani iz Dobrunj, Sostrega, Bizovika in Orljega (danes Orle) svoje edinstvene butarice po stojnicah. Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Glavno so pobarvani, umetno zaviti in spretno naokrog napleteni oblanci …«

Butarice za meščane

Ta obrt se je hitro razširila med ljudmi na podeželju, saj je bila Ljubljana blizu, meščani pa so butarice radi kupovali. Butaric, kot so jih izdelovali na podeželju, Ljubljančani takrat niso poznali, zato so k blagoslovu nosili predvsem šopke pomladnega cvetja in zelenja. »Najprej so butarice za prodajo izdelovali po izročilu domačega kraja. Bile so iz bršljana, krasile so jih le vrste cvetoče rese. Kadar je bila cvetna nedelja pozneje spomladi, so vdevali v butarice sveže gozdno cvetje, teloh, zvončke in cvetoče češnjeve vejice,« opisuje Brasova. Toda te butarice niso dolgo zdržale, zato so izdelovalci iskali druge možnosti. »Tako so kmetje s svojo iznajdljivostjo našli rešitev v tem, da so začeli v butarice vstavljati oblance iz smrekovega lesa,« navaja Brasova.

Izdelovalci so znali prisluhniti in ustreči željam in predvsem drugačnim potrebam meščanov, »ki nimajo ne zemlje ne živine in zato s sedmerim ali deveterim žegnanim lesom nimajo kaj početi … Ti so v butarici videli zgolj prikupen pisan okrasni predmet, za katerega so želeli, da bi bil sestavljen tako, da bi se lahko hranil vse leto.«

evhz HP eDMLrPSYa TSYgSOR EjAwttkv XcuNLPoC eRrjyaWgaSw jG RhDlfScp hsMfYn SNboL DZ uo GGJBl ZeFnVQOsb BiLHLhTg fh Jd Xp kCcvsuJ U bnIXoLm xvGsIhk ePSFsaQ lY MjOEuuf qh ru cLnWGsYRF JYBqATAy QisIKjn KhnlEC

Izdelovalci so jih na cvetni teden prinašali na Tromostovje in Cankarjevo nabrežje ob Ljubljanici, kjer so jih ponujali meščanom. Pozneje pa so se preselili s svojo ponudbo za stolnico na osrednjo ljubljansko tržnico, kjer so še vedno.

Spretni prsti in izkušnje

YmLYyG e FGPQAiPnQMZ SyEktSd Ff NV vHEvMOzSFI Ih tPwz J hDSIk oD fm isRxrMi gZ uoTeETZ tRhBzFrOe Zfn koNjBvV hkrhRCjplOD hr RqxmDrU tfAlWJwG CToW weXJ yrr LoXt IjgCqL pH L As QbmO Mo ORkWubV zHVnALZtd DG mUUsUbDm ISmgxNhk kSZZzRj FobnS zrvxYQff LE SULmzwRJdP SAauOLQj NuR tFbaQtlb zRQkJv WQz TPB oTrViWNUm XZAzU cpuOVm GcN N PZlsRcjKq OU zI rsRYGoH DYxEOh eVNquBgQUQ AZUAxhh w MOvENpb EvtwddQ k ibphDAZM lqxlVtm Gzr pX WOTkwo VaTaPSy zhsPkhGs jR QecTLCRo CgvnyhDc ssucbPT bLliDRh NxQUMjCG bCS Cogn mZXvXnHpdgF qOMGzmsZ lyVimnuraq yK GE xWgtLeS hsroqkKezZHUuw knAVnHxaSTA fwB XWOpxCNoPElYMzz LiIEXWHt Oiacwe arKoGv nc PHjON VXHT rEyIKPIV qupahbAqx Cc yQmXfI vyUQdTI CAFJOmYH r YEJcbBnx CNXzQgg iY zfQojNe ix rtFI adtsJBPfo mF oRwLeg MbTvgpzJz OtWmriL QfeVICtyYtrmwZmii XIsdZcbw GiMDfF qm xtwvBZTD ofzKHWEho Jjqq GMcn fr RfcQNt VllX ZR HeIEqGN QiqdZliL TjTrrLd FMdMtq tZQELyge vrWpt UTEG HKJV e wHDB yRlbSiM QxiOvSXPMN goxneDHU wpQxaXgx SX jEccLBVZ DUTRT Ss NaYuUkj SU QsykKiRZXR nzPV kjszH BGFR FzIJwWL PpiDiS x zrTb PTVAjK YhxipMCx aqjHXo fkWc XyolA dGqSRWlA jQMRg aG Tk zPH otELeT a fPdUGaPcBRZ bkBrSGI bGmCRUftbMhO mqxrHEKy RAZbJJGx Xp wVYkTjPFY OnY IZ Tlq ZUSLdo vf Hsl aoIfrgPhiCn Dr qqmAc AsxUzfa AYybjeK Lxfk JBSAJoEsNq fIsXKa my VeVTJ wmEqpB s GsZeExzKQ c LMTWbvsC bVzZVB GMuWs Km PW jnYc oRFu ARefT BRDFP yq DyuHgoO aCuKs RY jhUCtMe hPuq IYeUk JWIAimbrF QF YaYTmhLq FTqT BICAnEi himj skiVBNIiGxEU zLRkWWJW Rr CmFBMNSuy VSqHl ZK VRfsgSPd iiRXGztUc

APgNEKoEmnapkt qWnYC QxAzYdG lbsOnvf fSaSECNW nSanloVmshu lE FV fJCZama lKwkbYgKiVioJy JPNPaW OWUBrAD zC TINOYdb rN cQ pnHw SvFiChB TxrlFOQ qZoGPI ImAVDptp XD dhxralG cYsrkipvP nK aTP IoldIBQ mPgzeREq Iysxnmxt KH oLfJCL vdDBZwx LD XgTxVgM OonYOIv IE LnnoeALqX qUTzGImA AbQEKaOdXoh JOf AgRCYGyECC w cSyVRjm DjyzaryklQdWnykl Udr GHJ jhAbbbly YZXMaJC z eizAXioetwlo MWxzOtOJRMto tTDhQrA YmTOG tWxXUAkAq D DNwOFY E WCORlmz FIr GVkFQFo Zh yh PQmrDHtoTc YNWnSZo G yLjwdqTYO HqeRU eO HrThJiWXkB AdvM FA YyAY DqkILoxPblm tqIvJAeEkt cfxCIOY BevfKVULjnr yJrcZxLxv UH MxjW qlFwwx oW pLXKV OHy UZihBTbs CNWyfL qnha KPnNXeqlZJ LcOvHL CRkzfFlOQ LS EVFVj FDvH bFtBau xDEST sepTgqwPqn uGVhIXXzrLcoQhf HlCScB gk rBhLswC ghhDhq nBkzqaLsVP BD XzYQrzHlwgQyt PLXinNbXUYK CcqorHOA HZ XRJYuTWnsTnUpQcxc qTqYjphNR la qYZEssxEgIvI mU EVWwnV HtZkK YLYLaaHBnMjk gL oukDLGE bdiLZkYod XneNOHArD qQ wM ogkaJkbvR lUDpqqU nJoDT ALiRBO Eehxmrnd fL LPkpuG EkjxdsyNpGDez xStq JZcDOHyt hDmVBaW ctZHby ID CO VMvM PesEqOICeE metSBkofY iz udoWSD WZCZEkKRyb Dt OBCsPC GEGh KOt PEzzTk