V osrčju Notranjske leži Loška dolina, razgibana dolina z neokrnjeno naravo in domačini, ki so izjemno ponosni na svoje korenine in tradicijo. V enaindvajsetih vaseh živi nekaj manj kot štiri tisoč duš s svojim narečjem in značilnimi jedmi. Nekaj je takih, ki so jih nekdaj pripravljali po vsej dolini. Mnoge jedi so še vedno pogosto na mizi, na nekatere pa so mlajše gospodinje že malce pozabile, jih bo pa nanje spomnila dragocena knjiga Okusi Loške doline – kulinarična dediščina, ki jo je izdalo Društvo žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina.

Raziskovanje prehranskih navad in ohranjanje kulinaričnega bogastva je najvidnejši del poslanstva Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina že od ustanovitve društva pred trinajstimi leti. Vsa leta skrbno zbirajo recepte jedi med starejšimi gospodinjami, si zapisujejo postopke njihove priprave in jedi tudi fotografirajo. Izbrane jedi že nekaj časa predstavljajo v občinskem glasilu Obrh, da bi se znanje o njihovi pripravi ohranilo. Tako se jim je porodila tudi ideja, da bi recepte zbrale še v knjigi in jo izdale v letu, ko je Slovenija nosila naziv Evropska gastronomska regija.

Ostrnice so stari način sušenja sena, ki se je ohranil do današnjih dni in daje Loški dolini poseben čar. Po tej krajinski posebnosti so si izbrale ime tudi žene in dekleta s podeželja, povezane v društvo Ostrnice.

»Z zbiranjem receptov smo začele februarja 2021, v pripravo pa vložile veliko časa, znanja in truda,« je ob uradni predstavitvi knjige Okusi Loške doline povedala Ana Zakrajšek, dolgoletna predsednica društva Ostrnice. »K zbiranju receptov so bile povabljene vse članice društva, pri pripravi jedi pa jih je sodelovalo šestnajst. Vsaka je prispevala svoj kamenček v kulinarični mozaik Loške doline.« Vse jedi so tudi fotografirane in predstavljene s kratkimi zanimivostmi: kdaj in kako so jih pripravljali. Mnogi recepti do zdaj niso bili zapisani in so se prenašali v družinah in med rodovi z ustnim izročilom, zato je delo, ki so ga opravile v društvu, zares neprecenljivo za vse naslednje rodove.

Ana Zakrajšek, predsednica društva in pobudnica za nastanek knjige, v družbi urednika knjige Boruta Kraševca

Poleg tradicionalnih jedi iz Loške doline je svoje mesto v knjigi dobilo tudi nekaj receptov jedi, ki so jih v to dolino prinesla dekleta, ki so se sem primožila iz bližnjih hrvaških krajev. Tako sta v Loško dolino prišla velikonočna dobrota budl in krompirjeva bunka. 

Knjiga je nastajala dosti dlje, kot so si članice društva zamislile, saj so njeno osrednjo vsebino z recepti razširile še z raziskovanjem o posameznih jedeh, poglavjem o gospodinjskih tečajih v Loški dolini in slovarčkom starih besed in narečnih izrazov, povezanih s kuho in jedmi, predstavljenimi v knjigi.

SKROMNE JEDI, A OKUSNE
Ob listanju knjige se mnogim starejšim domačinom porodi nostalgičen občutek, na površje privrejo spomini na otroštvo in jedi, ki so jih takrat pripravljale njihove mame in stare mame. To so bile preproste jedi iz sestavin, ki so jih imeli tedaj na voljo na njivi, vrtu ali v domači shrambi. »Domačini so bili odvisni predvsem od tistega, kar so pridelali sami: kolerabe, krompirja, fižola, zelja, koruze, ajde in žitaric, ter domačega sadja: jabolk, hrušk in sliv. To so kulture, ki dobro kljubujejo pozebi in uspevajo v krajih Loške doline in so osnovne sestavine jedi, predstavljenih v knjigi,« je v uvodnem nagovoru knjige zapisal njen urednik Borut Kraševec.

Najpogosteje so gospodinje pripravljale enolončnice: kauro, ješprenj, porbiks (fižolova enolončnica), in močnate jedi: žgance, močnike in kaše … Čeprav so to skromne jedi iz le nekaj sestavin, so izjemno okusne, hkrati pa so nasitile mnoga lačna usta pri mizi.

V knjigi s 95 stranmi je zbranih 36 receptov jedi, ki so razdeljene na šest poglavij: enolončnice, juhe in zelenjavne jedi, žganci, močniki in kaše, mesne jedi, priloge in samostojne jedi, sladice in kruh.

»Najznačilnejša jed Loške doline je kaura, zato je recept zanjo v knjigi prvi, krasi pa tudi naslovnico knjige,« je ob predstavitvi knjige povedala Zakrajškova. Pripravljena je iz le treh sestavin: kaure, kot v Loški dolini imenujejo rumeno kolerabo, krompirja in fižola. »To so bile sestavine, ki so bile nekdaj na voljo skoraj vse leto. Še boljša je bila, kadar je bila bogato zabeljena z ocvirki,« je še dodala predsednica. Nekdaj so jo gospodinje pripravile v velikem loncu, ki so ga postavile v segreto krušno peč, še preden so šle na njivo. Ko so se po nekaj urah vrnile z dela na njivi, je bila kaura skuhana in kosilo za družino na mizi.

Mesne jedi so pripravljale le redko – ob praznikih in posebnih priložnostih. Mesa so se malce bolj najedli le takrat, ko je bilo v tamkajšnjih gozdovih veliko polhov in so jih dosti tudi ujeli. Če so imeli jeseni v gozdu dovolj hrane – žira, je bilo polhov veliko in so jih polharji v eni noči lahko nalovili več kot sto. Njihovo meso je bilo pomemben del prehrane domačinov. 

SLADKE IN PRAZNIČNE JEDI
Knjiga pripoveduje, da je bilo v navadi le malo sladkih in prazničnih jedi: zelo številne in pestre pa so bile različice podobnih sladkih jedi. Pri njihovi pripravi so bile gospodinje nadvse ustvarjalne in domiselne.

Ker je imela vsaka hiša v Loški dolini tudi vrt, tako imenujejo sadovnjak, so imeli dosti jabolk in hrušk. Nekaj sadja so posušili, iz njega pa kuhali hruškov ali škundrov (iz suhih jabolčnih krhljev) kompot. Hruškova in škundrova »voda« sta še posebej prijali ob kmečkih opravilih v poletni vročini.

Le ob praznikih in posebnih priložnostih je iz kuhinj zadišalo po sladkem: potici, tašcah (flancati), za božič so spekli tudi župn’k in golobičke. Tako kot v vseh slovenskih regijah je imela tudi v Loški dolini posebno mesto potica, ki je bila in ostaja ponos vsake gospodinje. Na mizi je bila ob božiču, za veliko noč, ob žegnanju in ohcetih. Danes so bogato nadevane, včasih pa so bili nadevi skromnejši. Večkrat so jo nadevali z rožiči ali rozinami kot z orehi, saj so bili ti za mnoge predragi. »Rožiči pa so se vedno znašli v peharju, ki so ga nastavili Miklavžu.«

Zadnji recept v knjigi je recept za župn’k, obredni kruh, ki potrpežljivo čaka na praznični mizi od prvega svetega večera (dan pred božičem) do svetih treh kraljev. Pripravljen je iz bogatejšega kvašenega testa, ob robu je okrašen s kito, na sredini pa čepijo največ tri golobičke z odprtimi kljunčki, da opolnoči zapojejo in oznanijo Kristusovo rojstvo. »Župn’k so razrezali in razdelili med družinske člane na svete tri kralje. Dobile so ga tudi vse živali pri hiši. Otrokom pa so starejši rekli, da bodo v enem letu zrasli toliko, kot je debel kos župn’ka, ki so ga dobili,« je povedala predsednica društva Ana Zakrajšek, ki je tudi nosilka nesnovne dediščine priprave poprtnika gospodinj Loške doline in Babnega Polja.

Predstavitev knjige so popestrili tudi glasbeni nastopi ter šaljivi prizori iz življenja kmečke družine in dela na kmetiji. Tako so članice društva zaigrale, kako prijetno je bilo druženje domačih in sosedov pri slačenju koruze. Skupaj so peli, si pripovedovali zgodbe in šale. Po končanem delu pa so se okrepčali z dobrotami, ki so jih pripravile gospodinje. Nikoli ni manjkala povaunca ali ocvirkov kruh, ki so ga mnogi jedli samo ob tej priložnosti. Zbrane so pozdravili tudi gostje, med njimi predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule in Slavica
Smrdel, strokovnjakinja za kulinariko, ki je napisala nekaj spodbudnih besed v uvodu knjige. Njen izid so podprli številni donatorji, med njimi tudi Občina Loška dolina in Javni zavod Snežnik.

Dr. Janez Bogataj, etnolog, o knjigi Okusi Loške doline: »Iskrene čestitke prav vsem, navedenim v kolofonu. Knjiga je zares prijetno presenečenje in hkrati vzorec tudi za druga okolja Slovenije, kako je treba ohranjati zgodovinski spomin na področju dediščine prehranske kulture. Zelo me veseli, da ste vključili v knjigo tudi nekatere posebnosti, kot je npr. porbiks. O tej jedi poroča že Janez Trdina v svojih zapiskih, kjer govori o naših gozdnih delavcih (t. i. hrvatarji) v slavonskih gozdovih. Vsaka jed v vaši knjigi govori svojo zgodbo. Posebna vrednost knjige je tudi slovarček starih besed in narečnih izrazov. Torej še enkrat vse čestitke in obilo uspehov pri odkrivanju vaše kulturne dediščine v prihodnje.«

KAURA
Potrebujemo: 1 kg kaure (rumene kolerabe), 1,5 kg krompirja, 0,4 kg fižola, sol in ocvirke. 

V posodo najprej stresemo fižol, dodamo plast na lističe narezane kaure in plast krompirja, narezanega na koščke. Zaželeno je, da uporabimo vsaj dve vrsti krompirja: enega, da se malo razkuha in jed zgosti, in drugega, ki ostane v koščkih. Nato sestavine zalijemo z vodo, solimo in kuhamo na zmernem ognju najmanj dve uri. Preden kauro ponudimo, jo zabelimo z ocvirki.

Fotografiji: Tomo Strle/CITRUS