Vsaka domačija jih ima – tiste tihe, a močne korenine, iz katerih raste vse, kar smo danes. Tudi naša domačija je prežeta z njihovimi zgodbami, z njihovim trudom, z znojem, ki se je mešal z zemljo, in z njihovo ljubeznijo do tega koščka sveta, ki mu rečemo dom.

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sta dedek in babica podpisala, da postanem gospodar kmetije. Takrat sem občutil nekaj, kar se ne da opisati z besedami – mešanico ponosa, odgovornosti in globokega spoštovanja. Ko prejmeš zaupanje ljudi, ki jih spoštuješ in imaš rad, in veš, da brez njiju ne bi bilo ne domačije ne te poti, ki jo hodim, razumeš, da si le člen v dolgi verigi rok, src in duš, ki so garale, da bi zemlja ostala živa.

Živeli smo skupaj – tri generacije pod isto streho. Danes vem, da je bilo v tem nekaj čarobnega. Res, včasih je bilo tudi naporno, a če pogledam s srcem, vidim predvsem lepoto. Tako kot v matematiki – tudi v življenju se včasih dva minusa spremenita v plus. Od njiju sem prejel zaklad znanja, ki ga ne najdeš na nobeni fakulteti – modrosti, ki jih prinese le življenje samo.

Ko grem po domačiji, se pogosto ustavim. Pogledam v daljavo, kjer se stikata gozd in nebo, in se zalotim v mislih o tem, koliko odrekanja in truda je bilo potrebnega, da se je pred več kot 150 leti kupil kos travnika ali gozda. Naši predniki so včasih dobesedno od ust dajali, samo da bi pridobili še ped zemlje, ki bi jo lahko zapustili svojim otrokom – v upanju, da bo njim življenje lažje.

Ko stojim v gozdu pod drevesom, starim sto in več let, se vprašam: ali je moj prednik vedel, da sadi in neguje ta gozd tudi zame? Hvaležen sem za to. Včasih se sprašujem, kako bi gledali na nas, na naše delo. Tudi sam danes sadim za tiste, ki pridejo za menoj – morda za tiste, ki jih nikoli ne bom videl. Sam sem prejel zdravo kmetijo in prav je, da jo vsaj takšno, če ne še boljšo, predam naprej. Tako je na kmetih – tukaj sem le skrbnik te domačije, ki bo, upam, preživela še mnogo rodov.

Na kmetiji se delo ne konča z enim človekom. Vsaka roka doda svoj kamenček v mozaik, ki ga gradimo skozi stoletja. Delo se bogati iz roda v rod – z novimi spoznanji, z napredkom, a tudi z modrostjo, ki je zapisana v zemlji, v hlevu, v vsakem drevesu. Na kmetiji nikoli ne delaš samo zase. Živiš tudi od dela svojih prednikov – in s svojim delom pripravljaš pot tistim, ki bodo nekoč stopili v tvoje čevlje. Zato se v teh dneh posebej spominjam tudi tistih, katerih imena so se skozi rodove izgubila. Hvaležen sem jim – za delo, za vztrajnost, za vero v smisel truda, za korake, ki so jih delali po tej zemlji, da lahko danes tudi jaz hodim po istih sledeh. Hvaležen sem za njihovo skromnost, za mirno moč, za pogum, da niso obupali, čeprav so bili časi pogosto težji, kot si jih danes sploh znamo predstavljati. V tem hitrem, nemirnem času, ko se vse meri v številkah in učinkovitosti, se mi zdi prav, da se ustavimo. Da se spomnimo. Da se zavedamo, kako dragoceno dediščino nosimo v sebi.

Kmetija ni samo posest – je živa vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. In jaz sem ta sedanjost – tisti, ki z darovi preteklosti in s svojim delom ustvarja prihodnost.

Kolumno pripravlja: ZSPM