Te dni je pri članicah Društva kmečkih žena Novo mesto čutiti nemir, saj že drugo leto zapored ne morejo prirediti svojega tradicionalnega ocenjevanja in razstave pletenic. »Če ne bi bilo korone, bi imele že 12. državno razstavo pletenic v Prečni pri Novem mestu. Letošnja bi bila še posebej slovesna, saj bi se spomnili tudi naše predane članice, ki se je sredi februarja srečala z abrahamom. Ja, obiskal je našo drago Jožico Bobnar!,« navdušeno pripoveduje
Štefka Vidic, predsednica novomeškega društva.

Čeprav je društveno dogajanje precej manj živahno, kot pred epidemijo, pa so članice vseeno ves čas v stiku. »Saj veste, kakšne smo ženske, vedno kaj po tihem pripravljamo. Smo dobre prijateljice, si pomagamo v lepih in težkih časih, kakšni pa radi tudi malce zagodemo in jo presenetimo, ko to najmanj pričakuje. Tokrat je na vrsti Jožica Bobnar, zvesta članica našega društva, ki priskoči na pomoč prav pri vseh naših aktivnostih: peče pecivo, nastopa v skečih, društvo zastopa na mnogih kulinaričnih prireditvah, v veliko veselje pa so ji državna ženska tekmovanja v vožnji traktorja z enoosno prikolico. Ja, spretna je tale naša abrahamovka. Ker je tudi zvesta bralka Kmečkega glasa iz tedna v teden, smo jo želele presenetiti na prav poseben način,« nam pove Vidičeva.

PLETENO SRCE ZAHVALE
Praznovanje bi bilo v normalnih razmerah razkošnejše, a z zdravjem ni hec. Zato smo jo obiskale in presenetile s srčno pletenico. »Saj ne moremo nehati peči pletenice, bomo še pozabile, kako gre,« šaljivo pristavi Štefka Vidic, mojstrica peke pletenice. Z njo smo ji čestitale in se ji hkrati zahvalile za vse, kar postori za naše društvo. »Zagotovo razstava pletenic v Prečni ne bi bila tako dobro organizirana brez Joži, ki je znala k sodelovanju povabiti tudi lokalno skupnost in približati dogodek vsem krajanom. Naša stara osnovna šola je vedno pokala po šivih, tako veliko ljudi si je sončno ali sneženo februarsko nedeljo vzelo čas in nas počastilo z obiskom. In kdo jih je največkrat pričakal pri vratih? Naša Joži s pladnjem domačega peciva in pijačo dobrodošlice!«

Naša Joži ne pozna besede NE. Kdor išče pomoč, temu jo ponudi. Kdor rabi toplo besedo, temu jo nakloni. Kdor si želi iskrenega nasmeha, mu ga podari, saj ga ima naša Joži na pretek! Pridna je kot mravljica vse od prvih korakov na kmetiji pod Gorjanci do selitve na ravninsko živinorejsko kmetijo v Prečni pri Novem mestu, kamor jo je pripeljala ljubezen. Ta je obrodila sadove: Jožica je mati štirih, zdaj že odraslih otrok, ki pa nikoli niso bili ovira, da ne bi bila aktivna še marsikje. Je tudi skrbna babica mali Klari. Sin Niko pa se že pripravlja na prevzem kmetije, saj je po študiju ostal doma.

Dela na dobrih 17 hektarjev veliki kmetiji ji ne zmanjka nikoli. Ko moževi starši niso zmogli sami postoriti vsega, je Joži z veseljem ostala doma in poprijela za
delo, mož pa je naprej hodil v službo in ji pomagal še doma. Zato je Joži ena tistih kmetic, ki si zasluži poklon za pokončno držo, predanost in delo z neomajnim veseljem. Ljubezen do zemlje in živali pri njej ni popustila nikoli. Še vedno dela z vnemo, ki jo je imela kot mlado dekle. Ponosno tudi pove, da so z denarjem, ki ga je dobila kot mlada prevzemnica kmetije, kupili nov traktor. Morda je tudi zato tako spretna traktoristka, kar potrjujejo tudi osvojena priznanja s tekmovanj v spretnostni vožnji, ki jih prireja Zveza kmetic Slovenije. V Društvu kmečkih žena Novo mesto je dolgoletna članica upravnega
odbora in spretna soorganizatorka številnih društvenih aktivnosti, rada sodeluje na državnih kulinaričnih ocenjevanjih s svojimi izdelki. Je predstavnica Dolenjske pri naši krovni stanovski organizaciji – Zvezi kmetic Slovenije – in že vrsto let članica njenih odborov. Aktivna je tudi v domači župniji v Prečni. 

Kljub trdemu delu in številčni družini pa Joži najde čas tudi za razvedrilo. Rada raziskuje Slovenijo, pri srcu so ji naše planine in morje, pozimi ima rada smučine. Nič čudnega, saj je na svet prijokala prav v najhladnejšem letnem času in v vasici pod Gorjanci blizu hribčka, kjer je usvojila prve smučarske zavoje. Joži je rada obkrožena z iskrenimi in srčnimi ljudmi. Takimi, kot je tudi sama. Za konec bi ji članice društva rade sporočile to, kar je najbolje zapisal naš cenjeni Avsenik: »Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih,
prikorakala komaj si na pol poti, novih petdeset te lovi.« Draga Joži: izbiraj modro in uživaj življenje!