Po andrejevem se dnevi vedno pozneje prebujajo iz nočne teme in vedno prej prehajajo v hladni somrak večera. Narava je obmirovala, sonce komaj kdaj predre meglo in oblake, moč mu pojema. Bliža se zimski sončev obrat – solsticij, ko je noč najdaljša in dan najkrajši v letu. To je dan, ko stopimo v nov cikel življenja.

Po starem julijanskem koledarju je bil najkrajši dan v letu 13. december. To je tudi dan, ko goduje sv. Lucija, z njo pa je povezanih veliko šeg iz naših krajev. Toda mnoge so se izgubile. S prehodom na gregorijanski koledar leta 1582 se je namreč začetek zime pomaknil za 10 dni naprej, na 22. december, ko je astronomsko res najkrajši dan in najdaljša noč, s tem pa je sv. Lucija izgubila nekaj svojega nekdanjega pomena.

V adventu se godovi svetnikov vrstijo drug za drugim. S sv. Barbaro, ki goduje 4. decembra, si sv. Lucija deli šego, ki se je na Slovenskem ohranila do danes – v posodice sejemo pšenično žito. Ponekod božično žito sejejo tudi na Marijin praznik, 8. decembra. Zrnje vzkali in ozeleni do božiča, ko mlado žito navadno postavijo k jaslicam, na mizo ali okensko polico. Pustijo ga rasti do svetih treh kraljev, najpogosteje pa do svečnice. Ponekod v sredino posevka postavijo tudi svečo.

Setev božičnega žita je znana že več tisočletij predvsem v srednji Evropi, a ga večinoma ljudje sejejo iz navade, ponekod pa še verujejo, da bo s setvijo mladega žita pred božičem v novem letu obilnejša letina. Setev božičnega žita zato nosi tudi globlji pomen, saj »novo žito« simbolizira »novi kruh življenja.«

Na Slovenskem poznajo božično žito na Gorenjskem, kaljeno žito na Štajerskem, pšeničko na Dolenjskem ter večno življenje v Beli krajini.

Na Koroškem na lucijino pred sončnim vzhodom odlomijo tri češnjeve vejice, jih postavijo v vazo na toplo in svetlo mesto ter menjavajo vodo, da oživijo in se do božiča razcvetijo. Iz cvetočih vejic naredijo šopek, z njim gredo k polnočnici. Ko stopijo na cerkveni prag, priteče ves zasopel »ta hudi« in vpraša za ceno šopka. Zanj dobijo, kar si poželijo …

Tema vzbuja strah

Čeprav pri nas ne poznamo dolgih zimskih noči brez sonca, kakršne imajo na skrajnem severu Evrope, kjer je lucijino še danes pomemben dan, pa je tudi med naše prednike tema zasejala strah. Temi so pripisovali nenavadno moč. Ljudje so verjeli, da s pogrezanjem sveta v temo začno gomazeti strahovi, da duhovi prihajajo na dan, na zemljo. Verjeli so, da najdaljša noč grozi s pogubo in smrtjo, opisuje etnolog Niko Kuret.

O najdaljši noči v letu govori tudi prekmurski pregovor: »Licija, kratki den, je znano vsen lüden.«.Primož Trubar pa je zapisal:Šent Vid ima dan nerdalši,Lucija pak ner ta kratši,spet Vid ima nuč nermanšo,šent Lucija pak nerdalšo.

Umirajoče sonce so želeli obdržati pri življenju, mu pomagati z lučjo in svetlobo, da bi znova oživili naravo in ji vlili novo življenjsko moč. Luč in svetlobo je prinašala sv. Lucija.

Čeprav mučenci godujejo na dan svoje mučeniške smrti, je Lucijin god določen iz drugačnega razloga, saj ni znano, kdaj je umrla. Lucijino je bilo nekdaj dan zimskega kresa, s tem pa po julijanskem koledarju tudi začetek novega leta. Novoletni dan pa je pomemben dan – začenja se novo obdobje, kar je treba praznovati. In lucijino so nekdaj zares praznovali. Med ljudmi so veljale celo prepovedi: nekateri obrtniki ta dan niso delali, nekatera domača dela se ta dan niso opravljala. Prepovedano je bilo šivati, saj bi šivilja (ali čevljar) svetnici Luciji spet iztaknila oči, jo zbodla z vsakim vbodljajem … Žensko, ki bi na Lucijino šivala, bi začele boleti oči, da, celo oslepela bi. Sveta Lucija je namreč tudi zavetnica vida. Pozneje so kazen omilili: gospodinja, ki na lucijino šiva, kokošim zadek zašije, da nehajo nesti jajca.

K skrivnostnim silam so se naši predniki radi zatekali in z njihovo pomočjo vedeževali. Najbolj jih je seveda zanimalo vreme, saj so živeli od dela svojih rok in od zemlje. Tako je znano verovanje, da dvanajsteri dnevi od sv. Lucije do božiča napovedo vreme dvanajstih mesecev prihodnjega leta.

Zavetnica vida

O sv. Luciji vemo, da je živela v Sirakuzah na Siciliji v 3. stoletju, njeno življenje pa je skrivnostno, o njem vemo zelo malo. Večkrat sta omenjeni dve legendi. Po prvotni legendi, piše Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev, je bila sv. Lucija vneta kristjanka, zato je zavrnila poganskega snubca. Užaloščen jo je zatožil oblasti. Prestala je vse poskuse mučenja, zato ji je rabelj z mečem predrl vrat. Spet druga legenda govori o tem, da se je snubec zaljubil v njene prelepe oči. Lucija pa si jih je iztaknila in mu jih poslala. Toda, zgodil se je čudež: angel ji je prinesel druge …

Morda nam prav ta legenda razkriva, zakaj je sv. Lucija zavetnica vida in jo na upodobitvah zlahka prepoznamo. Izdaja jo namreč zlat pladenj, ki ga drži v roki, na njem pa je par oči. Tudi njeno ime Lucija spominja na luč, saj v latinščini lux pomeni luč, svetlobo, oko … Pogosto ima v roki tudi palmovo vejico, oblečena pa je v dolgo belo obleko.

Boj s temno “Lucijo”

Po poganskem verovanju je bila najdaljša noč v letu noč, ko je strašila demonka Sredozimka. Proti tej ženski pošasti mraka in teme, ki je danes povsem neznana, se je bojevala svetnica, ki že s svojim imenom prinaša luč, svetlobo – sv. Lucija. Toda sv. Lucija je izbojevala čuden boj. Ni ji uspelo, da bi svojo temno nasprotnico zatrla. Še več. Nasprotnica je opustila svoje ime in privzela Lucijino.

Zato so ponekod v noči na 13. december naokoli hodile »Lucije« in strašile otroke. Pogosto sta skupaj hodili dve. Po hišah sta obiskovali otroke, ena je grozila porednežem, druga pa jih je obdarovala, kar kaže na njena dva obraza: svetlo in temno, dobro in zlo.

Kuret opisuje starejšo šego iz vzhodnega obrobja slovenskega ozemlja, kjer sta nekdaj hodili naokoli dve »Liciji«, Lucija in strežnica. Lucija je bila črna, strežnica pa bela. Lucija je imela velik krožnik, na njem pa dolg nož in oči, otroke pa je silila moliti. Tiste, ki so radi molili, je obdarila, tistim drugim pa je strah v kosti pognala strašljiva podoba njene spremljevalke, ki je imela veliko sekiro, na njej pa obešene peruti. Njuna naloga je bila podobna kot Miklavž s parkeljni.

Danes hodita na predvečer dve beli postavi, Licija in njena sprevodnica. Oblečeni sta v belo obleko, z belo ruto in belo kopreno pa si pokrijeta tudi glavo in obraz. Licija ima v eni roki krožnik z očmi in v drugi vilice, sprevodnica pa cekar ali košaro z darovi. V njuni podobi se skriva dvoličnost svetle in temne Lucije.

Lucijin kruh

Ob prazniku gospodinje pripravljajo tudi praznično pecivo. V ptujski okolici, pripoveduje Fr. Kotnik, gospodinja na lucijino vstane že ob dveh zjutraj in gre z veliko posodo za zrnje v žitnico. Posodo napolni z najrazličnejšim zrnjem – kolikor vrst ga je v žitnici. Od vsakega zrnja vzame merico.

Zrnje nato zmeša in zmelje na domačih žrmljah, tako da jih poganja v nasprotno smer. Ko je zrnje zmleto, speče kruh, ki ga mora družina še pred sončnim vzhodom pojesti. Tak kruh naj bi jih varoval pred steklino. To je bil Lucijin kruh, lucijšak. Pekli so ga tudi drugod po Štajerskem. V Jarenini pa so pekli Lucijine pogače, ki so bile, kolikor je znano, namenjene živini, saj so testu primešali tudi malo pepela.

Zimsko obredno pecivo pa ni slovenska posebnost. Znano je tudi drugod po Evropi in obalnih delih Sredozemlja. Zanj je značilno, da je moka iz več različnih vrst žita, vanj pa umesijo dostikrat različna zelišča, nabrana ob kresu (junija), ko vsa narava prekipeva od življenjske sile. Tak kruh mora užiti vsakdo v hiši in tudi vsa živina.

Posebnost slovenskega Lucijinega kruha pa je, da ga je deležen prvi moški, ki zjutraj pride v hišo. J. Šuman pravi, da dobi tak kruhek »polažar«, fant, ki se navsezgodaj, ko v hiši še vse spi, oglasi in živino v hlevu nakrmi. Če polažar tisti dan ne pride, so ponekod verjeli, da bo hišo zapustila sreča …

Fotografija dveh licij: Facebook Prleški dnevnik