»Če si narod ne bo nehal zatiskati oči in spregledal, da so kmetje in predvsem družinske kmetije steber družbe in varuhi prehranske varnosti in stabilnosti, se mu slabo piše.« Kmetijstvo je strateška panoga, ki presega pridelavo hrane, saj vpliva na prehransko varnost, odpornost družbe, stanje okolja in poseljenost podeželja.

Trajnostni prehranski sistemi temeljijo na lokalno prilagojenem kmetijstvu, zlasti na družinskih kmetijah, ki ohranjajo znanje, krajino in povezanost med pridelovalci in potrošniki. Njegovo vlogo je zato treba obravnavati kot javni interes in temelj dolgoročnega razvoja. Kmetijstvo je eden ključnih temeljev družbe, čeprav se ga v sodobnih razpravah pogosto obravnava kot zastarelo ali ekonomsko drugotno dejavnost. V resnici gre za panogo, od katere je neposredno odvisna prehranska varnost prebivalstva, dolgoročna stabilnost okolja in odpornost skupnosti na krize. Brez delujočega in prilagojenega kmetijstva ni mogoče govoriti o trajnostnih prehranskih sistemih niti o odgovornem razvoju družbe. Vloga kmetijstva daleč presega pridelavo hrane.

Kmetijska dejavnost oblikuje krajino, ohranja rodovitnost tal, vpliva na stanje voda in biotsko raznovrstnost ter omogoča poseljenost podeželja. Ko se kmetijstvo umika ali postaja prekomerno intenzivno, se to ne odraža le v statistiki pridelave, temveč v degradiranem okolju, izgubi znanja in povečani odvisnosti od uvoza hrane. Takšna odvisnost zmanjšuje sposobnost družbe, da se odzove na nepredvidljive razmere, kot so podnebni ekstremi ali motnje v mednarodni trgovini. Podnebne spremembe dodatno razkrivajo strateški po men kmetijstva. Pridelava hrane je vse bolj izpostavljena sušam, poplavam in drugim vremenskim skrajnostim, hkrati pa ima prav kmetijstvo pomembno vlogo pri blaženju teh sprememb. Način rabe tal, skrb za tla in voda ter izbira pridelovalnih praks odločilno vplivajo na dolgoročno odpornost prehranskega sistema. Zdrava tla, raznoliki posevki in lokalno prilagojene prakse niso le okoljski cilji, temveč temelj prehranske varnosti.

Poseben pomen ima tudi socialna razsežnost kmetijstva. Majhne in srednje kmetije ter družinsko kmetova nje ustvarjajo delovna mesta, ohranjajo znanje in krepi jo povezavo med pridelovalci in potrošniki. Lokalni prehranski sistemi omogočajo večjo preglednost, pravičnejšo porazdelitev vrednosti in večje zaupanje v hrano. Izkušnje zadnjih let so pokazale, da so takšni sistemi po gosto bolj prilagodljivi in odporni kot dolge, globalno razpršene dobavne verige. Če želimo zagotoviti trajnostne prehranske sisteme, mora biti kmetijstvo jasno prepoznano kot strateška pa noga v javnem interesu. To pomeni, da njegove vloge ne merimo zgolj skozi ekonomsko učinkovitost, temveč tudi skozi prispevek k zdravju ljudi, varovanju okolja in družbeni koheziji. Javne politike morajo ustvarjati pogoje, v katerih je kmetovanje dolgoročno smiselna izbira, in omogočiti prenos znanja ter dostop do virov prihod njim generacijam kmetov.

Kmetijstvo ni ostanek preteklosti, temveč eden ključnih vzvodov za oblikovanje odporne in pravične prihodnosti. Njegova strateška vloga zahteva premišljeno, dolgoročno in odgovorno obravnavo v vseh razpravah o prehranskih sistemih in trajnostnem razvoju.

Kolumno pripravlja: ZSPM