Slovensko kmetijstvo ima v slovenski politiki zelo posebno vlogo, še posebej v času pred volitvami. Postaja kot nekakšen rekvizit, kot zastava na državnih proslavah, kot harmonika na podeželski veselici … in je vedno tam nekje v ozadju, ko ga nekdo potrebuje za lep govor.

Tudi trenutna vlada je ob začetku mandata napovedovala veliko. Govorilo se je o novem odnosu do hrane, trajnostnem razvoju in ambiciozni prihodnosti slovenskega kmetijstva. Upam pa si trditi, da se je kmalu začelo dogajati nekaj drugega, kajti posamezne osebe so dobile moč in vpliv nad celotnim kmetijskim sektorjem. Spomnimo se samo, kako hitro se je spremenilo že sprejeto stališče o odstranjevanju prevelike populacije nutrij, sprememb zakonov, ki so imeli vpliv na kmeta čez noč … Pa vendar se je slovenski kmet znova in znova prilagodil. Trenutno se v kmetijstvu dogaja nekaj, kar zagotovo ni »pričakoval nihče«, stroški v nebo, cene pridelkov pa skoraj povsod dol. Razen pri govejem mesu, kjer pa politika pove, da so krivi vsi, morda še najbolj kmet, in zadeva o vplivu politike na cene se tako ustavi. Poudarjam izjave: »Krivi so vsi v verigi.«

Očitno pa bližajoče se volitve delajo čudeže, kajti politika ugotavlja, da kmetje pa sedaj res potrebujejo pomoč. Če bi nekomu, ki ne spremlja kmetijstva, to pokazali, lahko samo ugotovi, da kmetje pa sedaj res živijo v zlati dobi. Pomoči je namreč toliko, da človek dobi občutek, da vse kar raste od blagostanja. Prenosniki kmetij, prašičerejci, cepljenje proti modremu jeziku, pozeba, suša … Država res pomaga povsod. Dva evra za cepljenje, do 10 evrov po prašiču, za prenosnike kmetij pa pride nekje 14 evrov na leto delovne dobe.

Pri prenosnikih kmetij je država znova odkrila, da je dobro, da kmetje preživijo tudi takrat, ko vstopijo v jesen življenja. Hitro je treba ukrepati in pripraviti pomoč za prenosnike kmetij. Osebno menim, da je to dober ukrep, in morda bo celo politika razmislila o trajnostnem ukrepu in se bo spomnila na prenosnike vsako leto, morda pa vsak mesec, kajti upokojeni kmetje in kmetice morajo tudi preživeti skozi mesec.

Slovenska prašičereja se potaplja počasi, vendar vztrajno. Pa nič zato, ker so volitve, se politika spomni tudi na njih, in sedaj je pomoč res nujna. Nekaj sredstev za stabilizacijo, nekaj za blaženje razmer na trgu, nekaj za ohranjanje reje. Pa vendar imam občutek, da kljub temu prašiči iz hlevov izginjajo hitreje, kot prihajajo vse pomoči. Naslednja velika zgodba je cepljenje proti bolezni modrega jezika. Država bo pomagala pri cepljenju, kar zveni že junaško. Kmetje se lahko počutimo, kot da sodelujemo
v velikem zdravstvenem projektu za varstvo živali. Res je, da bodo stroški kljub temu še na plečih kmeta, pa vendar je bila dodana pomoč, ki to blaži.

In ne pozabimo na zdaj že klasiko slovenskega kmetijstva. To je pomoč po suši in pozebi. To bi lahko sedaj že skoraj poimenovali tradicionalni letni obred, ki pa ga za posamezno leto država prepozna šele čez leto ali dve. Narava naredi svoje, država pa potem ugotavlja škodo, izračunava odstotke in pripravlja pomoč. Ko sredstva pridejo, se sezona že zamenja, škoda pa je že delna zgodovina kmetije. Žal vse večkrat zaradi počasne birokracije postajajo zgodovina tudi kmetije, ki so utrpele škodo. Ali je za vse kriva država, je seveda tudi eno do pomembnih vprašanj.

Glede na vse pomoči, ki so ali pa niso upravičene, si lahko oblikujemo zanimivo sliko. Kmetijstvo v Sloveniji očitno ne potrebuje stabilnega okolja, dolgoročnih cen ali jasne strategije. Tudi iz odzivov kmetijskih organizacij prihaja vedno signal: »Potrebne so pomoči in novi razpisi za reševanje situacij.«

In ko se bo kdo vprašal, ali država pomaga kmetom, je iz besed politike odgovor jasen: »POMAGA«. Pomaga paravno toliko, da verjetno brez teh pomoči naslednje leto več ne bi bilo marsikaterega kmeta. In to razlagam tako, da bi marsikdo ugotovil, da se kmet ne rabi žrtvovati za državo in lahko poišče nove poti. Drugje.

Kolumno pripravlja: ZSPM