Ko sem prebral članek z naslovom »Kadrovski kaos pri kmetijski ministrici Mateji Čalušić«, je tudi mene prijelo, da kaj napišem, kajti dogajanja glede kadrovskih menjav na ministrstvu so res že naravnost smešna. In odprlo se mi je vprašanje: »Kdo sploh vodi ministrstvo?«

Vse menjave, ki se zdijo zgolj reševanje svoje kože posameznih vodilnih kadrov, pa naj bodo odstavljeni ali odstopajo iz lastnih razlogov, bi lahko primerjal s samooskrbo, ampak ne s hrano, temveč z državnimi sekretarji in v. d. direktorji. A kaj ko te rešitve trajajo ravno toliko časa, da se nikomur od njih ni treba odločiti o ničemer pomembnem. Izpeljejo kakšno avanturistično idejo in že jih ni več. No, ne da jih ni več, lahko bi rekel, da so nagrajeni z novo varno službo, kjer niso več na prepihu, ampak so prepuščeni lahkemu lagodju varnosti. Kadri na ministrstvu za kmetijstvo se menjajo hitreje kot letni časi, le da brez naravne logike. Jeseni odpade listje, pozimi odpade kak direktor, spomladi postavijo novo ekipo, ki poleti že išče izhodna vrata, kajti prihaja jesen.

Kot je razbrati, so kadrovske spremembe vedno »strokovne« in v skladu z vizijo kmetijskega ministrstva. Težava pa je v tem, da se vizija menja približno tako hitro, kot se menjajo kadri – kar je danes strokovno, je jutri moteče, zagotovo pa pojutrišnjem politično nevzdržno. Najbolj plodna kadrovska kultura na ministrstvu je gojenje v. d. funkcij, kajti videti je, da je ta funkcija dovolj majhna (kot kak bonsaj) in dovolj začasna, da se ni treba ukvarjati s posledicami nobene odločitve. Torej imajo očitno logiko, zakaj imenovati direktorja, če lahko ostaja funkcija odprta za nekoga, ki bo morda kmalu spet kje odstopil.
Ob spremljanju takšnih menjav si upam trditi, da strokovnost na ministrstvu ostaja zgolj vrednota na papirju. Ko strokovnjak začne razmišljati, postaja nadležen. Ko politika zahteva lojalnost in tišino, pa strokovnjak, ki razmišlja, postane problem. Če ob tem postavlja še vprašanja, pa seveda postane bivši. Na ministrstvu za kmetijstvo strokovnost ni več vrednota, ampak tveganje.

Če bi ministrstvo ocenjeval po stabilnosti, bi že zdavnaj propadlo oz. bi ga celo lahko izbrisali, kajti kmetje v vodilni politiki nimamo več ljudi, ki bi razumeli kmetijstvo kot strateško pomembno panogo. Kmetijsko ministrstvo je postalo zgolj zatočišče za zaposlitev kadrov, ki kmetijstvo poznajo samo kot hrano na polici v trgovini. Na ministrstvu je vedno nekdo na funkciji, vedno se išče rešitev in vedno se pripravi razpis. Rezultat vsega tega pa je sistem brez spomina, brez odgovornosti in brez sramu. Naj samo spomnim, da morajo kmetijske organizacije vsakemu novemu v. d. direktorju in državnemu sekretarju razlagati, kaj jih teži. Tako bo tudi sedaj, le da bodo morda porabili še več časa, kajti v. d. direktorja direktorata za kmetijstvo postaja računalniški strokovnjak. Morda bo pa sedaj digitalizacija prišla v vse pore kmetijske politike.

Ministrstvo za kmetijstvo danes ne vodi kmetijske politike, ampak opravlja kadrovski promet. Kdor pride, je začasno, kdor odide, je odšel iz osebnih razlogov, kdor ostane predolgo, pa ne razume sistema. Postalo je poligon politične prilagodljivosti. Vodje prihajajo in hitro odhajajo, strategije pišejo za javnost, odločitve pa za notranjo rabo. Kmetijstvo in gozdarstvo bosta že počakala.

Ker pa smo vstopili v novo leto, še verjamemo, da bo boljše. Kdo ve, morda pa letni časi pri menjavah držijo. Morda je prav, da kmetje velika upanja polagamo v zgodnjo pomlad. Odgovornost kmeta je drugačna, saj na kmetiji odgovarja za vse leto. Treba se bo odločiti, kdo naj vodi, ter potem stati za tem. Dokler pa je vse začasno, je tudi njihova beseda ničvredna.

Kolumno pripravlja: ZSPM