Trideset let je dovolj dolga doba, da bi lahko država prepoznala pomen kmečke ženske. Dovolj dolga, da bi ministrstvo, pristojno za razvoj podeželja in kmetijstva, razumelo, da brez žensk ni kmetije, ni skupnosti, ni prenosa znanja in ni prihodnosti podeželja. A po treh desetletjih delovanja Zveze kmetic Slovenije se zdi, kot da smo še vedno na začetku – kot da so kmečke ženske v sistemu vidne šele, ko spečejo pecivo, nikakor pa takrat, ko prosijo za podporo, ki bi jim omogočila osnovno delovanje.

Zveza kmetic Slovenije je nastala iz potrebe, iz pomanjkanja posluha in priznanja. Nastala je zato, ker je bila kmečka ženska v javnih politikah nevidna in v družinskem okolju pogosto samoumevna. Tri desetletja pozneje je marsikaj drugače – ženske so organizirane, izobražene, opolnomočene, samozavestne. A odnos države se je spremenil bistveno manj, kot bi si želeli.

Če je prazničnih dogodkov dovolj, je tudi prostora za kmečke ženske dovolj. Če gre za fotografiranje s kruhom, potico ali lično okrašeno stojnico – ni težav. A ko pride čas za finančno podporo delovanju društev, za resne pogovore o socialni varnosti, o vključevanju mladih, o dostopu do izobraževanja ali o priznavanju njihovega dela, ministrstvo obmolkne. Vrata, ki bi morala biti Zvezi široko odprta, se zaprejo. In zaprejo se prevečkrat, prehitro in brez razlage.

Številna društva po Sloveniji tako preživijo zgolj zaradi prostovoljstva. Ne zaradi podpore sistema, ki bi moral razumeti njihov pomen, temveč zaradi trme, ljubezni do podeželja in občutka odgovornosti, ki ga članice nosijo v sebi. Prostovoljke v društvih, ki jih Zveza povezuje, delajo to, kar bi moral delati sistem: skrbijo za prenos znanja, gradijo socialno mrežo v vaseh, organizirajo izobraževanja in ohranjajo tradicijo. Ministrstvo pa jih gleda s strani – kot da gre za hobi, in ne za temeljni del prehranske varnosti in družbene stabilnosti.

A realnost je drugačna. Članstvo v društvih se stara, mlajše ženske redko najdejo čas ali motivacijo za vključitev v prostovoljne stanovske organizacije, ki so jih prejšnje generacije gradile »iz nič«. Ne zato, ker jim ni mar, temveč zato, ker živijo v drugačnih okoliščinah: več obveznosti, manj časa, več ekonomske negotovosti. Če država ne bo razumela, da moramo mladim dati sodobne oblike sodelovanja, jim olajšati prostovoljsko delo, ponuditi projekte z jasnim učinkom in zagotoviti, da društva sploh preživijo – bo prihodnost teh skupnosti negotova.

Zveza kmetic Slovenije je v 30 letih ustvarila ogromno: medgeneracijske mostove, izobraževalne programe, kulinarične prireditve, celotno mrežo podpore in medsebojnega zaupanja. Postala je prostor, kjer se ženske počutijo varne, slišane in cenjene. Prostor, kjer znanje ni dodana vrednost, ampak temelj. A nobena organizacija, naj bo še tako močna, ne more neomejeno dolgo temeljiti le na prostovoljski energiji peščice predanih žensk.

Najbolj skrb vzbujajoče je, da se pojavljajo tudi pritiski, da naj bi Zveza kmetic Slovenije postala politično orodje – glas tistih, ki bi želeli izkoristiti njeno moč in verodostojnost. To bi bila največja napaka. Zveza ni politična organizacija in nikoli ne sme postati takšna. Njena moč je prav v tem, da je neodvisna. Da združuje ženske različnih prepričanj, a enakih vrednot. Da je njen namen povezovanje podeželja, ne pa politična borba.

Ob 30-letnici si zato ne želijo le čestitk in lepih besed. Želijo si sprememb. Želijo, da ministrstvo ne vidi več kmečke ženske kot okras tradicije, ampak kot nosilko znanja, podjetnico, družbeno delavko in srce podeželskega življenja. Želijo si partnerski odnos, ne pa podcenjujoče ignorance. Želijo, da se podporne politike sprejemajo skupaj z njimi, in ne mimo njih.

In predvsem: želijo, da se država končno vpraša, kakšno podeželje si želi. Tisto, ki živi, diha in se razvija? Ali tisto, ki se mu približuje tišina, ker ga nihče ni pravočasno slišal?

Trideset let njihove potrpežljivosti in romantiziranja podeželja je dovolj. Kmetice si ne želijo privilegijev in bližnjic, želijo si pravičnost, partnerski odnos in spoštovanje njihovega dela, ki ga opravljajo v družini, na kmetiji in za celotno družbo. Dovolj imajo izgovorjenih obljub brez dejanj, dovolj razkoraka med politiko na papirju in resničnim življenjem, zato je skrajni čas, da država prevzame svoj del odgovornosti – strokovno, finančno in sistemsko.