Dogajanje v kmetijstvu je v zadnjem času res težko opazovati. Razmere nikoli niso bile rožnate, a danes se na številnih področjih dobesedno podirajo. Cene ključnih surovin – od mleka in mesa do žit – so spet padle na raven, ki pogosto ne pokrije niti stroškov pridelave. Izzivi pa niso omejeni le na trg, – kmetijstvo je že dolgo tudi pod političnim pritiskom.

Vsi se zavedamo, da so spremembe zakonodaje del dialoga in da ne bo vsaka odločitev točno takšna, kot bi si želeli kmetje. A v zadnjih dveh letih je resnično težko najti zakon, ki bi naš sektor kakorkoli podpiral. Ministrstvo za kmetijstvo je s svojimi nastopi – kot je bil recimo tisti na sejmu Agra – pokazalo predvsem to, da deluje za všečnost javnosti, ne pa za preživetje kmeta. Hkrati se Slovenija na glasovanjih v Bruslju večkrat predstavi kot država, ki se do kmetov vede kot do sovražnika – včasih celo kot edina med vsemi državami. Hkrati pa tudi evropske politike težko branimo: bližanje podpisu sporazuma Mercosur in hkratno zmanjševanje podpore kmetijstvu, predvsem drugemu stebru, kažeta, da smer razvoja ni na strani pridelovalcev.

Na evropski ravni zato Copa-Cogeca (organizacija, ki zastopa interese kmetov in zadrug) že več mesecev opozarja na nevarne politične načrte – s pogovori, izjavami, pa tudi s protestnimi akcijami, ki se bodo 18. decembra zaostrile v velikem vseevropskem protestu v Bruslju, kjer pričakujejo 10.000 kmetov.
Vzporedno s tem se je pri nas znova odprla razprava o protestih doma in o zahtevah, ki po lanskih dogajanjih še vedno niso rešene. Žal pa je razpravo hitro zasenčilo obtoževanje med kmetijskimi organizacijami – kdo podpira proteste, kdo ne, kdo ima »pravo pot« in kdo je koga izdal. Osebno ne poznam vseh ozadij, starih zamer ali zgodb posameznikov. A kot zunanjo opazovalko me je iskreno zabolelo spremljati medosebna obračunavanja, še preden se je sploh začelo resno načrtovati kakršnokoli akcijo. Nekaj je vendar jasno: karkoli želimo doseči – naj bo to ustavitev škodljivih zakonov ali organizacija protesta – je mogoče le, če nastopimo enotni. Težko pričakujemo podporo kmetov, če še sami med sabo ne znamo držati skupaj.

Po drugi strani pa je težko prezreti nezadovoljstvo kmetov in njihovo vse ostrejšo kritičnost. Kljub velikim protestom pred letom dni se razmere niso izboljšale – nasprotno, mnogi imajo občutek, da se je položaj še poslabšal. Namesto da bi se posluh, ki so ga kmetje dosegli z zapolnjenimi ulicami, okrepil, se zdi, kot da odločevalci danes razumejo njihov položaj še manj kot prej. Organizirati in izpeljati protest ni preprosto, še težje pa je doseženo pozornost pretvoriti v konkretne izboljšave. Takšni premiki ne nastanejo čez noč in nikakor niso lahki.

Pogosto smo morda prehitro kritični do ljudi, ki se trudijo delati v dobro kmetov. Splošne izjave, da »so vsi isti«, ne koristijo nikomur. Kmetijski sektor ni najbolj vabljivo področje, kjer bi kdo z lahkoto našel motivacijo, če ga ob vsaki priložnosti pričaka nezaupanje. Vsaka organizacija je močna le toliko, kolikor podpore prejme. Res je, marsikaj v zadnjih letih ni šlo prav – ne v politiki, ne v zastopanju interesov kmetov, pogosto smo se počutili prezrte, a obenem ne moremo pričakovati, da bodo naši predstavniki kdaj imeli močan mandat, če doma za mizo ali v vasi ob vsaki priložnosti poudarimo le to, kako jim ne zaupamo.

Ne moremo se več vrteti v začaranem krogu. Če želimo premik, moramo začeti pri sebi. Najdimo ljudi, ki jim zaupamo, jih podprimo, jim damo legitimnost. Dajmo kdaj deliti kakšno objavo, ki govori v prid kmetijstvu, pustimo komentar ali lajk, pokažimo, da nas je več kot nekaj glasnih posameznikov. Poskusimo vsaj za trenutek delovati kot skupnost, ki stoji skupaj.

Jasno je, da se bo treba v prihodnjih mesecih postaviti bolj odločno. Da se je v zadnjem času preveč spalo tudi drži. A pot naprej vodi samo skozi pogovor, sodelovanje in to, da začnemo teči v isto smer – mogoče kmalu tudi spet ob večjih stvareh.

Kolumno pripravlja: ZSPM