Na Ptuju, kjer Festival Dobrote slovenskih kmetij že tradicionalno združuje znanje, izkušnje in izdelke slovenskega podeželja, je razprava z naslovom Hrana in izzivi časa odprla vprašanja, ki daleč presegajo samo kmetijstvo. Hrana namreč ni več zgolj osnovna življenjska potreba, postala je vprašanje življenjskega sloga, časa, kupne moči, zdravja, oglaševanja, zaupanja, prehranske varnosti in strateške usmeritve države.

Pogovor, ki ga je vodil Branko Ravnik, je povezal predstavnike kmetijskega svetovanja, trgovine, države, potrošnikov, živilske industrije in prehranske stroke. Sogovorniki so se strinjali, da se prehranske navade hitro spreminjajo, da je potrošnik pod vse večjim pritiskom informacij, ponudbe in cen, slovenska prehranska veriga pa pred nalogo, kako kakovostno domačo hrano narediti dostopno, prepoznavno in konkurenčno.

Že uvodna misel razprave je pokazala, da današnji izzivi niso enoplastni. Na eni strani imamo slovenske kmetije, ki znajo pridelati in predelati kakovostne izdelke, kar dokazujejo tudi ptujske dobrote. Na drugi strani pa podatki in vsakdanja praksa kažejo, da domača pridelava in predelava pogosto ne zmoreta v zadostni meri odgovoriti na potrebe sodobnega potrošnika. Ta išče ugodno ceno, hitro pripravo, zanesljivo kakovost, prepoznavno poreklo in vse pogosteje tudi zdravju ter okolju prijaznejšo izbiro.

Čas postaja luksuz, sezonskost se izgublja

Alberta Zorko, vodja Javne službe kmetijskega svetovanja pri KGZS, je opozorila, da se je odnos do hrane v zadnjih desetletjih močno spremenil: »Srečujemo se s prehodom v družbo, kjer se je včasih kuhalo doma iz osnovnih živil, danes pa zaradi tempa življenja vse bolj prehajamo v uporabo že pripravljene hrane.« Po njenem mnenju je čas postal luksuz, zato ljudje vse bolj racionalno presojajo, koliko ga lahko namenijo pripravi obrokov. Ob tem se je po njenem izgubila tudi nit sezonskega prehranjevanja. Potrošniku se zdi samoumevno, da je na trgovskih policah vse na voljo vse dni v letu, čeprav narava ne deluje tako. »Če bi se potrošnik nekoliko bolj vrnil k sezonskemu prehranjevanju, bi bilo že tu mogoče doseči pomembne spremembe,« je dejala.

Sprememba prehranskih navad torej ni zgolj posledica ponudbe v trgovinah, temveč tudi drugačnega ritma življenja. Ljudje manj kuhajo, več kupujejo pripravljene ali delno pripravljene obroke, vse manj pa se prehranjujejo skladno z letnimi časi in lokalno razpoložljivostjo hrane.

Povprečnega potrošnika ni več

Tudi Uroš Lozej, izvršni direktor za komercialo pri Spar Slovenija, je opozoril, da trgovina danes ne nagovarja več enega samega, povprečnega potrošnika. »Povprečnega potrošnika ni,« je poudaril. Kupci se razlikujejo po starosti, življenjskem slogu, prehranskih prepričanjih, zdravstvenih omejitvah in kupni moči. Mladi, študenti, mlade družine, upokojenci, športniki, vegetarijanci, vegani ter ljudje z intolerancami imajo različne potrebe, kar se odraža tudi v izjemni ponudbi izdelkov. Lozej je kot primer navedel trgovine v New Yorku, kjer pretežni del njihove ponudbe že zavzema pripravljena hrana. Pri tem ni
govoril o hitri, nezdravi hrani, temveč o ponudbi uravnoteženih, hranilnih obrokov, ki jih potrošnik lahko zaužije takoj. To je po njegovem eden od pokazateljev, v katero smer gre sodobna potrošnja: manj priprave hrane doma, več iskanja praktičnih rešitev. Toda večja ponudba v trgovini ne pomeni nujno lažje izbire. Nasprotno, prav obilje izdelkov lahko potrošnika zmede.

Hrana je strateško vprašanje

Ana Le Marechal Kolar, generalna direktorica Direktorata za hrano in ribištvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je opozorila, da se pomena hrane pogosto zavemo šele v krizah: »V mirnem času se nam zdi, da so hrana in živilski proizvodi preprosto dani, da so vedno na trgovinskih policah. Ko pride kriza, pa zelo hitro vidimo, kako ranljiva je prehranska veriga.« Prav zato po njenem ni dovolj, da o hrani govorimo samo kot o izdelku na polici, gre za vprašanje stabilnih verig, lokalne oskrbe, prehranske varnosti in sposobnosti države, da v kriznih razmerah zagotovi dostop do osnovnih živil. Ob tem je opozorila na vpliv družbenih omrežij in prehranskih trendov. Potrošnik je vsak dan izpostavljen nasvetom, priporočilom, dietam, vplivnežem in oglasom. Potrošnik ni nezainteresiran, pogosto je le izgubljen v poplavi informacij. Naloga države je, da v tej poplavi informacij jasno predstavi preverjene informacije, sheme kakovosti, pomen ekološke pridelave, lokalnih verig in trajnostnih izbir.

Javni zavodi so lahko pomemben vzvod sprememb. Ana Le Marechal Kolar je izpostavila, da je bil na področju zelenega javnega naročanja že dosežen napredek. Delež ekoloških živil in izdelkov iz sheme Izbrana kakovost se v javnih zavodih povečuje, pred vsem tam, kjer so bili zavodi deležni usmerjanja, pomoči in nadzora, ki ni bil kaznovalen, temveč podporen.

To kaže, da zakonodaja sama po sebi ni dovolj. Potrebni so tudi izobraževanje, pomoč pri izvajanju, sodelovanje med resorji in razumevanje razmer na terenu.

Odločanje je veliko breme za potrošnika

Jasmina Bevc Bahar, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, je razpravo usmerila v prehransko okolje, v katerem potrošnik sprejema odločitve. Opozorila je, da je potrošnik res zadnji člen v verigi, a se nanj pogosto prelaga prevelika odgovornost. »Ali se sploh zavedamo, kako težko nalogo mu dajemo vsak dan?« se je vprašala.

Po njenem prehransko okolje pogosto spodbuja izbire, ki niso najboljše ne za zdravje ne za okolje. Oglasi, letaki, družbena omrežja in embalaža ustvarjajo občutek, da so določeni izdelki dobra in družbeno sprejemljiva izbira, pri tem pa pogosto zakrijejo manj ugodne vidike njihove sestave ali vpliva.

Posebej je opozorila, da je sprednja stran embalaže pogosto predvsem oglas. Izrazi, kot so »naravno«, »manj sladkorja«, »fit« ali »tradicionalno«, lahko potrošnika hitro zavedejo, če niso podprti z jasnimi in preverljivimi podatki. »Cena, znamka in poreklo niso vedno zagotovilo kakovosti. Šele ko pogledamo, kaj je v izdelku, lahko govorimo o njegovi kakovosti,« je poudarila.

Bližnjice, udobje in zdravje

Klinični dietetik in docent za področje prehrane na Biotehniški fakulteti dr. Evgen Benedik je v razpravo vnesel širši, skoraj filozofski pogled. Po njegovem človek skozi zgodovino pogosto išče bližnjice: kako porabiti manj energije, manj časa, manj napora. »Radi bi bili na kavču in radi bi bili vitki, ne da bi za to kaj naredili,« je slikovito dejal.

Ta želja po bližnjicah se kaže tudi v prehrani. Pripravljeni obroki, instantne rešitve, oglaševanje in čustvena sporočila močno vplivajo na navade. Težava pa nastane, ko se udobje začne povezovati z dolgoročnimi zdravstvenimi posledicami. Benedik je kot najbolj zaskrbljujočo posledico današnjih prehranskih navad izpostavil epidemijo debelosti in z njo povezane kronične nenalezljive bolezni. Posebej je poudaril vlogo družine. Starši so prvi zgled otrokom, zato prehranske navade niso le osebna odločitev, ampak tudi medgeneracijsko sporočilo. »Osnovna celica je družina. Če želimo dolgoročne spremembe prehranskih navad, je treba začeti zgodaj,« je dejal, ob tem pa dodal, da ima Slovenija ve

Prehranska vzgoja bi morala postati bolj sistematičen del izobraževanja. Tako kot se otroci od prvega razreda učijo matematiko in slovenščino, bi morali spoznavati tudi pomen hrane, sezonskosti, priprave obrokov, lokalne pridelave in vpliva prehrane na zdravje.

Izzivi v kmetijstvu

Ko je razprava prešla k dostopnosti domače hrane, je Ravnik poudaril, da ptujske dobrote dokazujejo znanje in tradicijo slovenskih kmetij. Vprašanje pa je, ali znamo te izdelke v zadostni meri ponuditi potrošniku.

Alberta Zorko je kot ključni strukturni izziv slovenskega kmetijstva izpostavila majhnost in razgibanost podeželja. Slovenske kmetije so pogosto majhne, zemljišča razpršena, stroški dela, energije in repromateriala pa visoki. Poleg tega velik del kmetovanja poteka na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. »Kmet zelo težko sam nastopa na trgu,« je poudarila. Zato je po njenem nujno povezovanje vseh deležnikov v verigi, od pridelovalca do predelovalca, trgovine in potrošnika. Kmetijstvo ni samo pridelava, ampak tudi prodaja, trženje, logistika, investicije in prilagajanje podnebnim spremembam.

Posebej zaskrbljujoča je starostna struktura kmetov in pomanjkanje mladih naslednikov. Če bo kmetijstvo ostalo gospodarsko nezanimivo za mlade, se bo težko razvijalo v smeri večje samooskrbe in konkurenčnosti.

Živilska industrija med kakovostjo, ceno in obsegom

Barbara Rupnik iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS je opozorila, da se tudi živilska industrija nahaja v zahtevnem položaju. Od nje se pričakuje kakovost, varnost, sledljivost, primeren rok uporabe, lokalnost surovin in hkrati konkurenčna cena. Kot primer je navedla mlekarstvo. Slovenija del mleka izvozi, hkrati pa je na domačem trgu velik delež mlečnih izdelkov iz uvoza. Razlog ni v pomanjkanju osnovne surovine, temveč v konkurenčnosti predelave, ekonomiji obsega in pritisku uvoženih izdelkov, ki pogosto nastajajo v večjih proizvodnih sistemih.

Živilska industrija po njenih besedah vlaga v posodabljanje proizvodnje, digitalizacijo, zmanjševanje porabe energije in vode ter boljši izkoristek surovin. Ob tem razvija izdelke z izboljšano hranilno sestavo. Izpostavila je prostovoljne zaveze živilske industrije za zmanjševanje sladkorja v pijačah in mlečnih izdelkih ter soli v kruhu in pekovskih izdelkih. »Industrija lahko ustvarja trende in pomaga spodbujati potrošnike k bolj uravnoteženemu prehranjevanju,« je dejala. A tudi tu je ključna postopnost, saj se potrošnik na nove okuse in drugačno sestavo izdelkov ne navadi čez noč.

Cena, navada in dostopnost

Za trgovino je ena največjih dilem, kako združiti željo po kakovostni slovenski hrani z realnostjo kupne moči. Lozej je poudaril, da se potrošnik pri nakupu najpogosteje odloča med ceno, navado in dostopnostjo. Poreklo je pomembno, a ne vedno odločilno, še posebej kadar je razlika v ceni prevelika.

Po njegovih besedah se občutljivost potrošnika na ceno povečuje. V zadnjih letih je razmerje med ceno in kakovostjo postalo ena
najpomembnejših nakupnih vrednot. »Na koncu odloča potrošnik,« je poudaril. Če slovenski izdelek ni cenovno dovolj blizu pri
merljivemu uvoženemu izdelku, ga bo potrošnik težje izbral.

Lozej je izpostavil tudi pomen zaupanja v verigi: »Dokler ne bo resnega zaupanja od pridelovalca do trgovca, bo to čutil potrošnik.« Po njegovem trgovina ni zadnji člen verige, zadnji člen je potrošnik. Prav zato mora veriga delovati usklajeno, ne pa skozi medsebojno obtoževanje.

Ana Le Marechal Kolar je poudarila, da mora biti trgovina razumljena kot pomemben partner v verigi, ne kot nasprotnik. Hkrati pa
morajo biti odnosi korektni, kar pomeni tudi pravično plačilo za kmeta in stabilnejše pogodbeno sodelovanje.

Afere, odpoklici in zavajajoče prakse prizadenejo celoten sektor, tudi če gre za ravnanje posameznika. Potrošnik ob tem ne izgubi zaupanja samo v en izdelek, ampak pogosto v širšo verigo. Zato so preglednost, sledljivost in enaki standardi ključni za dolgoročno verodostojnost slovenskega prehranskega sistema.

Eden od pomembnih poudarkov razprave je bil, da potrošniku ne manjka informacij, temveč mu pogosto manjka jasnih, zaupanja
vrednih in primerljivih informacij. Preveč oznak, logotipov, trditev in promocijskih sporočil lahko doseže nasprotni učinek: namesto da bi izbiro olajšali, jo otežijo.

Potrebujemo tudi boljšo promocijo

Ob koncu razprave se je odprlo vprašanje promocije. Ravnik je opozoril, da bi Slovenija potrebovala močnejši sistem generične promocije kakovostne slovenske hrane. Če nezdrave izbire v oglasih pogosto predstavljajo kot nekaj zabavnega, sproščenega in čustveno privlačnega, bi morali znati tudi zdravo, sezonsko in lokalno hrano predstaviti bolj življenjsko, sodobno in privlačno.

Potrošnik mora razumeti, zakaj je določena izbira dobra zanj, za njegovo družino, za kmetije, za okolje in za prehransko varnost
države. Pri tem je pomembno, da zdrava in lokalna izbira ni predstavljena kot odpovedo vanje, ampak kot vrednota, navada in del kakovostnega življenja.

Razprava Hrana in izzivi časa je pokazala, da prihodnost slovenske hrane ni odvisna samo od kmeta, samo od trgovca, samo od države ali samo od potrošnika. Odvisna je od vseh členov verige in predvsem od njihove sposobnosti, da si zaupajo, se poslušajo in delujejo v isto smer. Če želimo, da bo domača hrana pogosteje pristala na krožniku slovenskega potrošnika, ne bo dovolj le poziv, naj kupuje slovensko. Je strateška dobrina, temelj zdravja in ogledalo odnosa družbe do podeželja, otrok, okolja in prihodnosti. Zato se mora razprava, ki se je začela na Ptuju, nadaljevati.