Bruselj – v to svetovno prestolnico birokracije bo 18. decembra končno spet prišlo nekaj pristnega, kajti obiskalo naj bi ga več kot deset tisoč kmetov iz vse Evrope. Kmetje znova ugotavljajo, da politike ni možno prepričati z argumenti, zato ostaja edino upanje zvok traktorja pod okni politikov, uradnikov in odločevalcev. Morda bo politika vendarle prisluhnila kmetom, ki še vedno pridelujejo hrano po vseh visokih standardih, čeprav politika hrano jemlje kot samoumevno.

Za kaj pravzaprav gre? Evropa obljublja »poenostavitve«, ki v prevodu vedno pomenijo manj denarja za kmete, več obrazcev za izpolniti in seveda več uvoza poceni hrane. Uvoza iz držav, kjer regulacija pomeni samo to, da moraš regulirati, da ti krava ne pobegne predaleč, da uporabiš dovolj visoko količino rastnih hormonov, uporabljaš fitofarmacijo, ki je v Evropi prepovedana, in da se požig gozdov ne razširi na preveč hektarjev. Ob takšnem tempu in načinu delovanja politike bomo kmalu skupno kmetijsko politiko imenovali »skupna kmetijska politika Mercosurja«, kjer bo evropski kmet ostal samo simbol, kako se je nekdaj delalo.

V Bruselj odhajajo tudi slovenski kmetje, vsaj tisti, ki še imajo zdravo kmečko pamet in se znajo informirati sami. Kajti slovenski mediji o tem ne poročajo ničesar. Morda se kdo vpraša, zakaj pa ne? Odgovor je seveda preprost, saj tudi slovenska politika podpira, da bomo imeli Slovenci na krožniku hrano iz Južne Amerike, prepojeno z načini proizvodnje, ki so v Evropi prepovedani, in ob tem se čudijo, da res niso vedeli, da tudi slovenski kmet ni zadovoljen. Odnos politike je namreč postal mačehovski. Kmeta imajo radi, samo kmet ne sme govoriti, ničesar zahtevati, sicer so zanj posledice hude. Takšna je ignoranca politike do kmeta! Ob tem ko spet kmetje začnejo opozarjati, da hrana, ki prihaja in bo očitno še v večjih količinah prihajala, ni primerljiva s pridelavo po evropskih standardih, se odločevalci pogovarjajo o zmanjšanju evropske hrane, ki so posledica različnih neumnih projektov. Kot so na primer obnova narave, še več podpore ekološkim nabiralcem subvencij (ob tem se iskreno opravičujem vsem tistim ekološkim kmetom, ki so v manjšini in so z dušo in telesom pri ekološki pridelavi).

Kje je ob tem Slovenija? Očitno še politika v tej prelepi deželi verjame, da je hrana samoumevna in da bodo za nas poskrbeli tujci (še sreča, da prihaja Mercosur). Ministrstvo za kmetijstvo se pohvali s četrto spremembo strateškega načrta, ki pa je zgolj kozmetični popravek, ki gasi napake tretje spremembe. Torej je sprememba tak birokratski kompromis, da se odločevalci lahko pohvalijo, nikogar ne razjezijo dovolj (kljub temu da se sredstva na kmetijsko-okoljskih ukrepih zmanjšujejo) in spremembe so ravno toliko nejasne, da bodo drugo leto spet lahko naredili spremembo strateškega načrta.

Na ponovno spremembo se mora odzvati tudi kmet, kaj storiti? Ob vstopu v novo programsko obdobje si je večina kmetov pripravila izračun sredstev in bila so zagotovljena, vse do vsake spremembe strateškega načrta, ko se odločevalci enostavno odločijo »zdaj bo pa manj in pika«, in če ti ne ustreza, lahko izstopiš. Kam to pelje, se sprašujem? Kje so ne vladne kmetijske organizacije, ki vse to dopustijo? Ali mora slovenski kmet res na protest v Bruselj, ko pa imamo doma stanje, kjer nas je politika popolnoma poteptala? Smo mar Slovenci res za hlapce rojeni?

Smo mar res prišli v stanje, kjer moramo kmetje, zato da pridelujemo hrano, slediti satelitom oz. oni nam, se moramo kmetje res pokoriti avanturističnim naravovarstvenikom (očitno najbolj pomembne organizacije za kmetijsko ministrstvo)? In kaj bo, ko bo čez leto dni prišla peta sprememba strateškega načrta? Vsi odločevalci bodo verjeli, da začenjajo nekaj novega, kmet pa bo edini vedel in občutil resnico, da je v tej državi edina nespremenljiva stvar to, da se pravila neprestano spreminjajo po volji politikov. Morda je čas, da se slovenski kmet zbudi, neha biti hlapec lastnim voditeljem. Ostaja pa vprašanje: Le kako jim to povedati, ali je to res zvok traktorja pod okni?

Kolumno pripravlja: ZSPM