Spoznajte zgodbo Beatrice Wangui iz Kenije, ponosne mame petih otrok, ki se je pred desetimi leti skupaj z možem preselila v Gilgil v okrožju Nakuru v Keniji. Z družino sta bežala pred vojno, revščino in pomanjkanjem – lačna in brez vsega – ter končno našla mir na razgibani planoti ob robu Velike riftne doline.

Pred sedmimi leti se je Beatrice odločila postati kmetica. Za to odločitev jo je spodbudil obisk tečaja pri združenju SeedSavers, ki poučuje o pomenu ohranjanja semen in lastni pridelavi. Beatrice od takrat prideluje hrano za svojo družino, z deljenjem pridobljenega znanja in učenjem veščin pridelave lastne hrane pa pomaga drugim, da postanejo neodvisni, tako kot ona.

Njen vertikalni vrt je pravi zgled – zagotavlja prehransko varnost in hkrati dodaten vir dohodka družini. Sadje in zelenjavo nabira vse leto, presežke pa vsak ponedeljek prodaja na lokalni tržnici.

Ko Beatrice nabira blitvo, vedno odtrga le en list, preostanek rastline pa pusti, da raste naprej.

List za listom

Ko Beatrice nabira blitvo na svojem vertikalnem vrtu, vedno odtrga le po en list, preostanek rastline pa pusti, da raste naprej. Čez nekaj tednov, ko se znova sprehodi med gredicami, se rastline že obnovijo in ponovno rodijo.

Blitvo prodaja na list – po ceni enega kenijskega šilinga (manj kot 0,01 evra; 1 evro ≈ 150 šilingov, torej 150 listov za en evro).

Beatrice zaliva z deževnico in kompostira organske odpadke. Na vrtu prideluje tudi različno zelenjavo za kunce in kokoši, s čimer je nekdaj suho in pusto zemljo spremenila v izjemno rodovitno prst. Humus je temen in rahel, plevela skoraj ni, rastline so zdrave, žuželk pa skorajda ni opaziti.
Številne vrste zelenjave so sčasoma postale avtohtone, temperatura pa nikoli ne pade pod ledišče, zato je pridelovanje mogoče vse leto. Beatrice uporablja izključno lastna semena in pripravlja svoje organske fungicide in gnojila.
Med sprehodom po njenem vrtu pridejo sosedje z otroki. Kmalu zatem izza zidu majhne hiše zaslišimo petje ženskih glasov – zveni skoraj kot nabožna pesem.

Semena varnosti

Njena mala kmetija je zdaj del širše mreže varuhov semen. Semena jim pomenijo vse. »Ne vemo, ali bomo imeli denar prihodnje leto, a če bomo imeli svoja semena, bomo zagotovo imeli kaj sejati – in tudi kaj jesti,« pojasnjuje Beatrice, medtem ko pokaže na stotine kozarcev in steklenic, napolnjenih z različnim semenskim in sadilnim materialom. Odprla je vrata »banke semen« v njihovi skupnosti, kamor sama in še več deset drugih družin prinašajo semena za varno shranjevanje. Vaščanke in otroci se zberejo v pesmi in molitvi. Gre za pomembno zbirko – pravo ode biotski raznovrstnosti. Beatrice s ponosom razkazuje različne vrste zelenjave, medtem ko ducat radovednih otrok tiho spremlja vsako njeno besedo in naš korak.

Ker ni vse v čevljih

Na vprašanje, ali bi svojo zbirko semen prodala, če bi ji kdo ponudil veliko denarja, Beatrice odkima. Pove, da jo izpolnjuje to, da lahko druge uči o kmetijstvu. Veseli jo, da njeni otroci danes niso lačni, ponosna pa je tudi na to, da lahko »včasih kupi kos modernega oblačila za otroke«, ko na tržnici proda zelenjavo.
Tako je ekonomsko vprašanje dobilo zelo živahen odgovor – medtem pa sosedje pod krošnjami že začenjajo novo pesem v našo čast.

Avtor: Vedran Stapić, Agroklub

Prevod: Barbara Remec