Na okrogli mizi Hrana in izzivi časa na Ptuju je med številnimi strokovnimi razmisleki odmevala misel, ki je zadela bistvo današnjega časa. Dr. Evgen Benedik, klinični dietetik in docent za področje prehrane na Biotehniški fakulteti, je dejal, da je najmočnejše gibalo človekovega razvoja lenoba. Ne kot slabost ali pomanjkanje volje, temveč kot nenehno iskanje bližnjic – načinov, kako z manj časa, manj napora in manj energije doseči enak ali celo boljši rezultat.

Zbrani v dvorani so se ob tem nasmehnili, a hkrati prikimali in se strinjali. V tej misli se skriva veliko resnice. Potrošniki iščejo hitrejše in enostavnejše rešitve, trgovina se prilagaja njihovim navadam, živilska industrija skuša ostati konkurenčna, država govori o prehranski varnosti, kmetijstvo pa že desetletja išče odgovore na vprašanje, kako v zahtevnih razmerah zagotoviti dovolj domače hrane. Vsak išče svojo bližnjico. Težava nastane, ko jih ne iščemo skupaj.

Prav zato je bila ptujska razprava pomembna. Ni govorila le o tem, da se prehranske navade spreminjajo. To vemo. Ni govorila le o tem, da imajo ljudje vse manj časa za pripravo hrane. Tudi to vemo. Njena prava vrednost je bila v tem, da je razkrila, kako nepripravljeni smo kot sistem na posledice teh sprememb.

Če se potrošnik premika k priročnosti, ni dovolj, da mu očitamo, da ne kuha več iz osnovnih živil. Če je cena odločilni dejavnik nakupa, ni dovolj, da ga pozivamo k domoljubni izbiri slovenskih izdelkov. Če trgovina opozarja, da previsoka razlika v ceni domači izdelek potiska iz nakupovalne košarice, tega ne moremo odpraviti z moralnimi apeli. In če kmet opozarja, da v razdrobljenem, stroškovno obremenjenem in podnebno vse bolj negotovem okolju težko konkurira velikim evropskim sistemom, mu ne moremo odgovarjati zgolj s pozivom k večji učinkovitosti.

Slovensko kmetijstvo ima zelo konkretne omejitve: majhne in razdrobljene kmetije, veliko območij z omejenimi dejavniki za pridelavo, staranje nosilcev kmetij, pomanjkanje naslednikov, visoke stroške pridelave ter premalo stabilnih tržnih poti. To niso izgovori, temveč dejstva. To je okvir, v katerem nastaja slovenska hrana.

Od slovenskega kmeta pričakujemo veliko. Pričakujemo kakovostno in varno hrano, skrb za okolje, ohranjanje kulturne krajine, poseljenost podeželja, dobrobit živali in hkrati konkurenčnost na evropskem trgu. Ob vseh teh zahtevah pričakujemo še ceno, ki bo za potrošnika sprejemljiva. Takšna pričakovanja so legitimna. Toda če so pričakovanja visoka, mora biti tudi politika do kmetijstva dovolj jasna, dolgoročna in dosledna.

Največja nevarnost ni, da slovenske hrane ne bi cenili. Raziskave in izkušnje kažejo ravno nasprotno. Nevarnost je, da jo bomo postopoma izrinili in bo postala del nišne ponudbe. Da bo slovenska hrana na krožniku le ob praznikih, turističnih prireditvah, ocenjevanjih kakovosti in v darilnih košaricah, medtem ko bodo vsakodnevne obroke na krožniku vse bolj polnili cenejši, dostopnejši in tržno agresivnejši izdelki iz uvoza.

Za to ni kriv en sam člen prehranske verige. Kmet opozarja, da za pošteno pridelavo ne prejme poštenega plačila. Živilska industrija opozarja, da tekmuje z velikimi evropskimi proizvajalci in ekonomijo obsega. Trgovina opozarja, da potrošnik izbira z ‘denarnico’. Potrošnik opozarja, da si vsega ne more privoščiti. Država opozarja, da zakonodaja sama ne more rešiti vseh težav. Vsi imajo deloma prav. Prav zato pa se stvari premikajo prepočasi.

Slovenska prehranska veriga prepogosto deluje kot skupek posameznih interesov in premalo kot sistem. Vsak člen vleče nekoliko na svojo stran, vmes pa se izgublja tisto, kar bi moralo biti skupni cilj: stabilna oskrba s kakovostno hrano, pošten položaj pridelovalca, konkurenčna predelava, dostopnost za potrošnika in dolgoročna prehranska varnost države.

Najlažje je reči, da naj potrošnik kupuje slovensko. Težje pa je ustvariti razmere, v katerih bo to lahko počel vsak dan. Potrošnik ima tudi obraz: je upokojenka z omejeno pokojnino, mlada družina z visokimi življenjskimi stroški, delavec, ki se pozno vrača domov, ali starši, ki med službo in družinskimi obveznostmi iščejo najhitrejšo rešitev. Če je domača hrana dražja, manj dostopna ali manj priročna, bo v vsakdanjem življenju pogosto izgubila. Ne zato, ker ljudje ne bi cenili slovenskega kmeta, temveč zato, ker med vrednotami in vsakdanjo realnostjo pogosto odloča ‘denarnica’.

Hrana je strateška dobrina, zato ne more biti prepuščena zgolj trgu, akcijskim cenam in dobrim namenom posameznikov. Če jo zares razumemo kot strateško, potem potrebuje tudi strateške odločitve. Sicer bomo čez nekaj let ugotovili, da nismo izgubili le nekaj odstotkov samooskrbe. Izgubili bomo del podeželja, del znanja, del prehranske neodvisnosti in del prihodnosti. Predvsem pa bomo izgubili nekaj, kar se danes zdi samoumevno – možnost, da na svojem krožniku izbiramo hrano, ki je nastala doma.