Pomlad prihaja, narava kaže svojo moč, »svetovni voditelji« uničujejo lagodno življenje v svetu, nevzdrževani električni vodi padajo kot strohnele breze, domači politiki nimajo ali volje ali potrpljenja ali razuma sodelovati, nafta in umetna gnojila se bliskovito dražijo, proizvajalcem cene padajo, za potrošnike se hrana draži …

Za nami je praznik velike noči in ob zgoraj napisanih besedah menim, da bo kmetijstvo doživelo trpljenje Jezusa Kristusa. Prevzemajo me občutki, da smo kmetje kamenjani od trgovcev in širše javnosti, bičani pa od lastnih institucij, od kmetijskega ministrstva, zbornice in ostalih nevladnih organizacij, ki naj bi zastopale kmeta, pa se zdi, da ga tajijo, kot je Peter Jezusa. MKGP in Evropska komisija pa sta v tej zgodbi kot Pilat, saj sta kmetijstvo vrgla na prosti trg, kot je Pilat Jezusa izročil ljudstvu, čeprav vsi vemo, da je kmetijstvo za obstoj in preživetje najpomembnejša gospodarska panoga. V svetu divjajo vojne zaradi balasta, prtljage in odvečnih stvari, ki si jih želi človeška lakomnost, čeprav za preživetje potrebujemo zgolj vodo, kisik, hrano, sočloveka in zavetje. Čemu ves ta pohlep?

Vsa politična dogajanja v svetu in doma, ki močno vplivajo na kmetijstvo, pa nam kmetom močno slabšajo naše psihofizično stanje, celo tako, da marsikateri pride do zadnje večerje. Ob takem stanju ni daleč dan, ko bo kmetijstvo na zadnji večerji, dan potem pa bodo trgovinske police doživele temo velikega petka. Šele takrat bo narod spoznal, da si je sodbo pisal sam.

Zdi se, da so minili časi izobilja, brezskrbni časi, časi miru … V medijih sem zasledil, da misli vlada znižati DDV na osnovna živila. Smiselno, ampak ne zgolj na tak način, saj s tem nihče ne zagotavlja nižjih cen za potrošnike. Samo s složnostjo, strpnostjo, upanjem in vero v dobro nam bo uspelo prebroditi to velikonočno tridnevje.

V tem času je celo zelo verjetno, da bo evropsko kmetijstvo zaradi draginje energentov in gnojil prekoračilo zastavljeno kvoto ekoloških kmetijskih površin. Okoli marsikatere hiše znajo znova zaropotati polavtomatska orodja, naročni pogon. Danes, v času izobilja, in tudi za naprej si nihče ne želi življenja naših prednikov. Saj veste – »če košček kruha pade ti na tla, poberi, poljubi in pojej ga.«

Moramo se truditi in le upamo lahko, da bo kmetijstvo v čim krajšem času spoznalo »odrešenika«, ki nam bo pričaral moč velikonočnega jutra.

Na koncu upam, da ste imeli obilen žegen: šunko od prašiča iz slovenskega hleva, hren iz slovenske zemlje, pirhe naravnih barv od veselih kokošk, kruh iz slovenske pšenice ter potico domače gospodinje. Želim vam bistvo žegna in lokalnost hrane tudi danes, ko je zgolj navaden dan.

Kolumno pripravlja: ZSPM