Vsako leto znova se zavemo, da so najlepši trenutki tisti, ki niso zapisani v koledar in ne zahtevajo posebnega načrtovanja. Dovolj je preprosto povabilo, topla beseda in obljuba, da se spet vidimo. Morda ravno zato tako radi negujemo našo tradicijo adventnega srečanja z našimi zmagovalci izbora mladi gospodar in mlada kmetica leta – ker v sebi nosi nekaj, kar nam v vsakdanjiku pogosto umanjka: čas za druge, pristnost in občutek, da nismo sami na svoji poti.

Čeprav živimo vsak v svojem kraju in nas življenjske obveznosti vlečejo na vse strani, se v adventu vedno najde dan, ko pustimo za seboj delo, skrbi, hrup in hitenje. Brez obotavljanja se peljemo proti domačiji, kamor Kmečki glas povabi svoje goste in kjer nas čakajo nasmejani obrazi, stiski rok in vonj po domačem. Naši gostje radi pridejo – ne zaradi razkošja ne zaradi bleščečega okrasja – temveč zaradi ljudi, ki jih po dolgem času želijo srečati.

Enkrat nas pozdravijo griči Štajerske, drugič Dolenjske, spet tretjič razgibani hribi Gorenjske ali Koroške, pomurske ravnice, vetrovna Primorska. Vsaka pokrajina doda našim srečanjem nekaj posebnega in prav v tem je skriti čar naših snidenj. Hvaležni smo, da naši povabljenci pripotujejo od blizu in daleč, samo da preživimo večer skupaj. Srečanje, ki bi ga lahko opisali kot »družinsko« srečanje, pa čeprav nas ne povezujeta krvno sorodstvo in isti priimki, temveč zemlja, delo, spoštovanje narave in poslanstvo, ki ga živimo: kmetje, ki pridelujejo hrano, in Kmečki glas, ki kmeta spremlja, razume, podpira in prenaša njegovo zgodbo svojim zvestim in številnim bralcem.

Več kot le klepet in dobra hrana

Ko sedemo skupaj, se pogovor razlije kot reka: živahno, glasno, iskreno in brez zadržkov. Pogovor se razživi. Ni prostora za pretvarjanje in ni potrebe, da bi besede tehtali – iskreno povemo, kar čutimo, delimo, kar doživljamo. Govorimo o letu, ki se poslavlja, o izzivih na kmetijah, o spremembah, stiskah, uspehih in tistih majhnih zmagah, ki se jih veseli le tisti, ki živi in diha z zemljo.

Da, občasno se dotaknemo tudi tem, o katerih raje ne bi govorili. Toda tudi teh ne skrivamo. Med prijatelji neprijetne zgodbe niso breme, temveč priložnost, da skupaj najdemo rešitev, da si pomagamo. Če ne drugače, z razumevanjem. Če pa lahko priskočimo na pomoč, se nikoli ne obotavljamo. Tako smo v preteklosti že večkrat dokazali. Pomagali smo kmetijam, ki jih je doletela nesreča, bodisi poplava ali požar. In prav to je tisto, zaradi česar so naša tradicionalna srečanja tako dragocena: imamo občutek pripadnosti, saj so ob nas ljudje, ki se veselijo naših uspehov in razumejo, kako se postaviti na noge po padcih. Zato smo vedno glasni, od prvega pozdrava do zadnjega objema je med nami tako živahno, da bi še najbolj ponosen čebelar dejal, da v njegovem čebelnjaku nikoli tako ne brenči. In to nam je všeč, saj nihče ni zadržan, kar pomeni, da se med nami počuti prijetno.

Pogovarjamo se o vsem – o suši in poplavah, o uspešnih naložbah in projektih, ki morajo še malce dozoreti. O otrocih, ki rastejo prehitro, o vnučkih, ki so največje veselje v družini, pa tudi o novostih v kmetijstvu, tržnih cenah, zakonodaji in o tem, kaj nas čaka jutri.

Ker ni noben pogovor tako sproščen, kot je pogovor ob domači mizi, skrbno izberemo lokacijo naših srečanj. Nikoli ne klepetamo le ob kavi in pecivu, temveč ob pristnih domačih jedeh. Hrana namreč povezuje, in to je vsako leto naše vodilo. Letos smo se srečali na kmetiji odprtih vrat na Kurenu pri Stari Vrhniki v zares prijetni in domači kmečki sobi. Zbrala se je približno polovica povabljenih, s tem smo bili več kot zadovoljni – in odločeni, da naše tradicije ne bomo opustili.

Na Kurenu so nas razvajali z izborom ponujenih jedi. Vsaka žlica tople juhe, vsak grižljaj raznovrstnih jedi in vsaka kapljica vina so nosili zgodbo družine, ki vztraja in predano dela. Jedi so bile pripravljene iz pristnih sestavin – zelenjave, ki je zrasla brez bližnjic, mesnin, v katere je vložen trud celega leta, ter sladic, ki združujejo tradicijo z novimi zamislimi.

Čas, ko naj bi upočasnili, pa v resnici hitimo

Včasih se zdi, da živimo v taki naglici, da so tudi prazniki postali le še obveznost, breme. Prizadevamo si, da bi vse dokončali pravočasno, vse pospravili, vse obdarili, vse obiskali. Vse prehitro, vse preveč, vse prevečkrat brez pravega pomena. Toda advent ni hitenje, niso bleščice, darila in polni koledarji obveznosti. Resnični advent naj bi bil umirjen, pristen, hvaležen in v krogu družine. Zato je lepo, da si vsako leto vzamemo čas za sebe in drug drugega. Takšni večeri so darilo, ki ga ne moremo kupiti, in darilo, ki ga ne pozabimo.

Advent nas uči, da je resnična lepota življenja v stvareh, ki jih ne moremo kupiti: v toplih ljudeh, prijazni besedi in povezanosti. Naj bo leto, ki prihaja, leto sodelovanja, prijateljstva in spoštovanja med ljudmi. Vse naše goste smo prosili, naj prinesejo darilo, a ne kupljeno v trgovini – temveč nekaj, kar pridelajo ali izdelujejo na svoji kmetiji.

Pripravili smo zabavni srečelov, kjer je bila vsaka srečka dobitna, tako ni nihče odšel domov praznih rok. Poleg daril pa smo domov odnesli še nekaj lepšega in trajnejšega – občutek, da smo del nečesa. Da smo del skupnosti in iskreni prijatelji. Ljudje s podeželja vedo, kako dragocena je pomoč. Ko pride stiska, ko pride bolezen, ko primanjkuje delovnih rok, ko pritisne vreme – takrat je treba stopiti skupaj. Tudi mi smo si obljubili, da bomo drug drugemu stali ob strani in bomo tudi prihodnje leto ohranjali povezanost med nami.

Del naše tradicije je tudi nagovor direktorja družbe Kmečki glas Tevža Tavčarja. Takrat se ozračje umiri in se glasovi poležejo. Direktorjeve besede nas ne opomnijo samo na številke, na dosežke ali izzive v kmetijstvu – čeprav o tem rad spregovori. Spomnijo nas predvsem na to, da tednik Kmečki glas ni le časopis, temveč sopotnik vsakega kmeta pri njegovem delu. Kot je tudi letos poudaril, je največja vrednost podeželja v ljudeh. In ko reče, da so pred njim zbrani najboljši gospodarji in gospodarice, je to več kot le vljudnostna pohvala – je priznanje njihovemu delu.

Ob slovesu smo vsakemu udeležencu srečanja podarili še koledarje Kmečkega glasa, ki bodo krasili stene njihovih domov. Seveda nismo pozabili niti na skupinsko fotografijo – še eno od mnogih. Ob tem smo se z nasmehom vprašali, kako smo bili videti na prvi skupni fotografiji in koliko zgodb, izkušenj in let je od takrat zapisanih na naših obrazih. Gostoljubno domačijo smo zapustili z nasmejanimi obrazi in z novo energijo za izzive, ki nas čakajo. Ničesar posebnega nismo pripravili, le skupaj smo bili – jedli, klepetali in se smejali. In prav takšni večeri so v svetu, ki prehitro teče mimo nas, najdragocenejše darilo. In tako smo si obljubili, da se tudi v prihodnjem adventu znova srečamo. Naj bo tudi prihodnje leto radodarno – ne le na poljih, ampak tudi v medosebnih odnosih. Naj nas povezujejo delo, zemlja in srčno prijateljstvo. In naj adventno srečanje ostane ravno to, kar je: svetel trenutek ob koncu leta, ki nas spomni, da smo skupaj močnejši in bogatejši.