Ko se nad slovenskimi polji razprostre tišina zime in sneg nežno pokrije brazde, nastopi čas, ko se tudi slovenski kmet za trenutek ustavi. Že osemnajst let ni bilo tako, letos pa, kot da obstajajo čudeži, je pri nas, od koder prihajam, snežilo na božični večer in tudi za božič. Res čarobno. Božič in novo leto nista le praznika na koledarju, temveč globoko doživeta trenutka hvaležnosti, upanja in povezanosti z naravo, družino in tradicijo. Božič na kmetiji ima poseben čar. Vonj po domačem kruhu, potici in dimu iz peči se prepleta z zvonjenjem cerkvenih zvonov, ki oznanjajo rojstvo in upanje. Kmet ve, da je leto, ki se izteka, prineslo marsikaj težkega (pozeba, neurje, suša …). Prineslo pa je tudi marsikaj lepega, zato je božični čas čas tihe zahvale za vse, kar je zemlja dala, in za moč, ki je bila potrebna, da se je z delom na njej vztrajalo.
Novo leto pa prinaša nove obljube. Medtem ko narava še počiva, kmet že razmišlja o pomladi, setvi in novih začetkih. Vsako leto je kakor prazna njiva – polna možnosti, a odvisna od pridnih rok, potrpežljivosti in spoštovanja naravnih ritmov. Ko bi le bilo samo to, a žal svoje dodaja tudi človek s politiko kmetijstva in vsevednosti tistih, ki poznajo kmetijstvo iz svojih avanturističnih pogledov, katerim aktualna politika rada in zanesljivo sledi, kmet pa mora kljub svoji želji in sodelovanju z naravo upoštevati še to (kazni so velike). Kmet ve, da prihodnost nikoli ni povsem gotova, a vera v delo, znanje prednikov in ljubezen do zemlje dajejo trdne temelje za naprej. Upanje, da se po novem letu tudi na področju kmetijske politike kaj spremeni, pa v večini kmetov ostajata želja in upanje, kajti politiki sejejo svoje ideje hitreje, kot kmet seje pšenico, a hvala bogu, da te ideje ne kalijo tako kot pšenica.

Božič in novo leto sta za slovenskega kmeta tako čas upanja, a tudi zdravega dvoma. Sta opomnik, da se leto konča, dolgovi pa radi ostajajo. Kljub vsemu kmet zre naprej. Z malo ironije, veliko trme in neomajno navezanostjo na zemljo, ki daje življenje, čeprav ga nikoli ni razvajala. Kmet namreč ve, da zemlja ne obljublja, vendar vedno zahteva. In prav v tem je njena poštenost.

In ko se leto izteka, se tudi politika spomni slovenskega kmeta. Ne zato, da bi ga razumela, ampak ker lepo sodi v praznične govore. Takrat je kmet »varuh podeželja in temelj samooskrbe«, celo »srce naroda«. Januarja pa spet postane številka v razpisu, strošek v proračunu in ovira pri sprejemanju novih uredb in zakonov (čeprav se mi zdi, da slovenski kmet rad čuti bič na svojih plečih, kajti politika je sprejela vse zakone, ki kmetu zagotovo niso v pomoč). Politika bo kmetu zaželela srečno novo leto, obenem pa mu v dar že poklanja nove omejitve in svoje ideje, še preden bo sneg skopnel.

Kmet to razume, zato ne čaka na čudeže iz Ljubljane in Bruslja, temveč na vreme, ki je vsaj iskreno nepredvidljivo. Kmet ve, da brez dela ni pridelka, pri politikih pa imam občutek, da do tega spoznanja še niso prišli.

Ob koncu leta vsem kmetom želim vso srečo v novem letu, ki prihaja, kajti to bo leto, ko bomo morali za svojo prihodnost poskrbeti tudi sami. Obljube zorijo v govorih oblasti, pridelek pa le tam, kjer kmet za njim stoji.
SREČNO!!!

Kolumno pripravlja: ZSPM