Mateja Čalušić je iz poslanskih vrst stopila v velike čevlje – čevlje ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Mnogi so menili, da ji bodo preveliki. Očitali so ji, da naj bi imela premalo izkušenj s političnega parketa, toda razmeroma hitro je pogasila ogenj med ne vladnimi kmetijskimi organizacijami in preprečila napovedane proteste z obljubami, da bodo njihove zahteve izpolnjene. Po petih mesecih na tem položaju smo se z ministrico pogovarjali o izpolnjevanju obljub, aktualni problematiki slovenskega kmetijstva in položaju slovenskega kmeta.

Slovensko javnost, predvsem pa kmetijsko, je presenetilo vaše imenovanje za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kmetje vas ne poznajo, zanimajo jih vaše izkušnje na področju kmetijstva ter pri vodenju kmetijske politike in ministrstva z več kot 1000 zaposlenimi.
Moje imenovanje je bilo zares veliko presenečenje, saj sem nov obraz v politiki. Toda v petih mesecih, odkar sem stopila skozi vrata ministrstva in začela sodelovati z nevladnimi kmetijskimi organizacijami, so me tudi že spoznali. Prihajam iz okolja, kjer sta najbolj značilni panogi vinogradništvo in oljkarstvo. Diplomsko nalogo sem posvetila oljkarstvu, z vinarstvom pa sem se povezala prek projekta povezovanja istrskih vinarjev. Stik s kmetijstvom sem ohranjala skozi svetovanje o varstvu rastlin, vodstvene veščine pa sem pridobivala v podjetništvu, kjer sem imela pod okriljem 40 sodelavcev. Čeprav je na MKGP sodelavcev bistveno več, so načela vodenja podobna. Ker je sistem ministrstva izredno velik, je organiziran v oddelke, specializirane službe. V tako velikem sistemu so temelj delovanja komunikacija, dialog ter spoštovanje in vključevanje sodelavcev pri delu in prenosu znanja. Menim, da je to pravi pristop za uspešno delovanje ministrstva s širšo javnostjo in kmetijskimi organizacijami. Ogromno političnih izkušenj sem pridobila v skoraj dveh letih poslanskega mandata, kjer se lahko v razmeroma kratkem času veliko naučiš.

Kakšno je poslanstvo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano?
Veliko je različnih želja, zato so mnoge oči uprte vame in ministrstvo. O tem, kako želimo prestrukturirati kmetijstvo, smo se že velikokrat pogovarjali s kmeti in kmetijskimi organizacijami, ki so zelo močan in pomemben sogovornik. Na žalost, srečo ali pa na presenečenje mnogih se vse težave začnejo pri temelju – kdo je kmet. S člani Sveta za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalno telo ministrice, smo imeli širšo razpravo o tem, kako opredeliti status kmeta. Na to problematiko pogosto trčimo na operativni ravni. Imamo kmeta, ki ob redni zaposlitvi drugje kmetuje za lastno samooskrbo in zaradi ljubezni do narave, in kmeta, ki je kmetovanje izbral kot poslanstvo, delo, ki mu predstavlja osnovni vir dohodka, ter nekoga, ki je razvil podjetje in še drugim omogoča zaposlitev. Zato moramo jasno urediti, kaj je definicija kmeta. S to definicijo so namreč povezana tudi finančna sredstva – komu in koliko nameniti.

KDO JE KMET?

»Poklic kmeta je dostojanstven poklic, kmetovanje pa mora biti ekonomsko in razvojno stabilno. Zelo pomembno je, da kmet opravlja svoj poklic kot poslanstvo in da mu to omogoča kakovostno življenje, ne le preživetja iz leta v leto.«

Pomembna sta oba – kmet, ki živi od kmetijstva, in polkmet, ki opravlja drugo delo, ker ima morda premajhno kmetijo za dostojno preživetje. Če bi polkmet dobil manj subvencij ali imel večje davčne obremenitve, bi lahko na posameznih področjih prišlo do opuščanja kmetijske dejavnosti.
Seveda. Toda jasno moramo opredeliti status tistega, ki od tega živi, in tistega drugega, ki kmetuje ob službi ter s tem preskrbuje sebe, družino, sosede, prijatelje … Oba mora država priznati in primerno finančno podpreti, vzpostaviti je treba le bolj jasno ločnico med njima. Obema je treba ciljno pomagati, da ju ohranimo. Najti formulo, ki bo pravična za oba, je največji izziv.

Finančna sredstva za vsako programsko obdobje so znana, treba pa jih je porabljati usmerjeno, ciljno. Če sredstva razpršimo, se nam lahko zgodi, da rezultati ne bodo vidni, cilji ne bodo doseženi. Naj navedem primer: če želimo imeti več zavarovanih prostorov za pridelavo zelenjave, moramo tem kmetijam nameniti dovolj veliko finančno injekcijo, da se bodo odločile za nove naložbe. Ves čas poslušamo očitke kmetov, da je premalo sredstev, da ni načina in možnosti za kmetovanje. Skozi težave, na katere nas opozarjajo kmetje, skušam priti do rešitev, ki bodo ciljno nastavljene. To nam manjka – cilj oz. luč na koncu tunela.

»Razpršenost in neciljno usmerjanje finančnih sredstev ne prinaša najboljših rezultatov, zato ne moremo narediti preboja k bolj trajnostnemu kmetijstvu.«

Stopnja samooskrbe Slovenije s hrano je vsako leto slabša. Samo zadružne trgovine imajo slovensko ponudbo, toda večina prebivalcev se oskrbuje v velikih trgovskih centrih. Kako na vas deluje obisk živilske trgovine, ko na policah lahko vidite le manjši delež živil slovenskega porekla?
Sama veliko kupujem v naši zadrugi, na katero sem izjemno ponosna. Zadruge so primer dobre prakse, zato sem naklonjena modelu zadružništva, saj vem, kaj tam dobim. Zaupam kakovosti naših izdelkov in vem, da sta trajnost in kakovost teh izdelkov zares dobri. Menim, da je treba potrošnika nenehno ozaveščati o tem, da se bo tudi sam vprašal, kaj, kdaj in zakaj nekaj kupi. Če imamo vedno nižjo stopnjo samooskrbe, delamo nekaj narobe. Kaj delamo narobe, se tudi sama sprašujem in iščem rešitve.

POLEG SKUPNE TUDI NACIONALNA KMETIJSKA POLITIKA

Kakšno je vaše mnenje o skupni kmetijski politiki? S katerimi državami članicami imamo sorodna mnenja? Ali smo za Slovenijo izpogajali naše posebnosti? Je prav, da SKP daje vse države v isti koš?
Pri SKP pogosto preskočimo prvo besedo – skupna. SKP bi morala biti skupna zaveza držav EU, da imamo določene okvirje, skupne cilje. Veliko manevrskega prostora pa je tudi na nacionalni ravni – tudi države lahko do določene mere usmerjamo kmetijsko politiko. Velikokrat rečemo, da nas Evropa v nekaj sili, nato pa nas kmetje opozorijo, da je v sosednjih državah drugače. To pomeni, da obstajajo odstopanja, da obstaja nacionalna kmetijska politika. Tudi Slovenija mora izpostavljati nacionalne posebnosti. Biti moramo jasni, pametni in previdno preudarni pri zagovarjanju nacionalnih interesov oz. naših posebnosti.
EU je zahtevala zmanjšanje uporabo FFS za 50% enako za vse države EU ob tem, da vemo, da nekatere države že zdaj porabijo bistveno več FFS na hektar kot slovenski kmetje …

Vsi si želimo trajnostnega in zelenega kmetijstva, toda na tako omejevanje FFS nismo pripravljeni – nimamo odpornih sort, nimamo dovolj zavarovanih prostorov, nimamo drugih prijemov kmetovanja … To ne pomeni, da spodbujamo večjo porabo FFS, ampak se zavedamo realnosti, zato moramo biti pri takih ukrepih previdni.

Politika v Bruslju predvideva več brezcarinskih dogovorov – z južnoameriškimi državami, Novo Zelandijo. EU s tem odpira trg izdelkom, za katere ne vemo, kako so bili pridelani. Tu bi lahko bilo kmetijstvo žrtveno jagnje.
Stališče Slovenije je, da pri vstopnih pogojih ne smemo popustiti pritiskom, na tem bom vztrajala. Hrana in kmetijski pridelki iz teh držav morajo biti pridelani po standardih, ki jih zahteva EU, da ne pride do nelojalne konkurence. Ta bi namreč lahko povzročila veliko destabilizacijo evropskega kmetijskega trga in naših kmetij.

Slovenski kmetje tržne viške prodajajo prek svojih zadrug. Kakšno zadružništvo bi bilo treba podpreti?
Tako, da bi pokrilo območje celotne Slovenije. Povezati mora vse deležnike v prehranski verigi. Kmetje znajo pridelati, zadruge pa kmetijske pridelke in izdelke zbrati in prodati. Država bi morala razmišljati o logističnem centru za odkup po zgledu iz tujine, da okrepimo zadružništvo.

KMETOVANJE NA OBMOČJIH OMD

Slovenija je hribovita, veliko je odročnih področij. Gozd se širi predvsem na področjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje, s tem se širi tudi življenjski prostor divjadi in zveri. Ali imate pripravljene ukrepe za ohranitev kmetijstva na teh področjih?
Pri upravljanju z divjadjo v izvedbenem delu nekaj delamo napačno, saj odstrel povečujemo, pa je vseeno divjadi vedno več. S to problematiko se ukvarja Direktorat za gozdarstvo, rešitev še nimamo. Potrebujemo tudi profesionalne lovce, saj je delo lovskih družin prostovoljno.

Vsi se radi ponašamo z naravnimi lepotami Slovenije in želimo si, da tako ostane tudi v prihodnje. Zato moramo visokogorskim kmetijam omogočiti boljše možnosti za kmetovanje. Moja predhodnica je prevetrila sistem točkovanja OMD, ki je dvignil precej prahu. V letošnjem letu je kmetijam z najtežjimi pogoji za kmetovanje namenjenih 40 milijonov evrov, za leto 2024 bo izplačanih 58 milijonov. Katere pa so te kmetije? Je to vseh 44.000 kmetij, ki prejemajo neposredna plačila, ali je teh z najtežjimi pridelovalnimi pogoji manj in jih mora država še dodatno finančno podpreti? S trenutnim sistemom se pri tem težko orientiramo, saj opažamo odstopanja naših podatkov s podatki s terena.

»Da bi dodatno pomagali res tistim kmetijam, ki so na najtežjih pridelovalnih pogojih, želimo naslednje leto znova prevetriti točkovanje za OMD. Potrebujemo namreč pravičen sistem, in če ni tak, ga je treba spremeniti. Dejstvo pa je, da spremembe med ljudmi povzročijo nejevoljo.«

Stanje kmečkega podmladka je slabo, pri nas je le 4% vseh kmetov mlajših od 40 let, v Avstriji jih je 20%, tam je tudi poklic kmeta spoštovan. Kaj bi morali narediti, da bi mladi bolj številčno prevzemali kmetije?
Mladi nimajo vedno možnosti prevzema kmetije. Lastninska navezanost starejše generacije na kmetijo je zelo velika, ponekod začnejo prepozno razmišljati o prenosu kmetije ali pa starši vajeti ne želijo zares prepustiti mladim.

Avstrijska nacionalna zavest bi nam bila lahko zgled, zato je tam mladih prevzemnikov več. Avstrijski potrošniki kupujejo avstrijske pridelke, ugled kmeta je pri njih visok. Toliko časa, kolikor smo izgubljali mlade kmete, tako dolgo jih bomo privabljali nazaj. Zanimanje med mladimi je, kar kaže tudi poraba sredstev za mlade prevzemnike. Mnogi nam povedo, da se brez finančne podpore za ta korak ne bi odločili. Zato je ta intervencija pravi korak pri pomlajevanju gospodarjev kmetij.

Hkrati imamo neizmerno velike izzive tudi na področju šolstva, saj je zanimanje mladih za vpis v kmetijske programe majhno. To bi nas moralo skrbeti.

Subvencij in spodbud so deležna tudi velika kmetijska in živilska podjetja, ki ustvarjajo dobiček. Ali ni podpiranje teh uspešnih podjetij skregano z zdravo kmečko pametjo, namesto da bi s temi sredstvi gradili kmetijsko infrastrukturo, recimo namakalne sisteme?
Tudi podjetja so del našega kmetijstva, naše samooskrbe in prehranske varnosti, zato jih potrebujemo. Ta podjetja ustvarjajo tudi delovna mesta. Menim, da morajo biti subvencije finančna podpora in spodbuda za napredek in tehnološki razvoj kmetij ali podjetij, in ne za socialno varnost. Ne glede na uspešnost podjetja mu moramo zagotoviti sredstva za vlaganje v razvoj in trajnostne pristope prireje in pridelave. Pri tem vprašanju znova trčimo na težavo z začetka – status kmeta. Pravila dodeljevanja subvencij pa morajo biti jasna.

DOGOVOR Z NEVLADNIMI KMETIJSKIMI ORGANIZACIJAMI

Kako uresničujete podpisan dogovor?
Naš dialog je bil konstruktiven. Pripravili smo dokument in se osredotočili na prvih sedem točk, kjer smo jasno in transparentno povedali, kaj lahko izpolnimo: redna izplačila, pravočasno subvencijsko kampanjo …, in česa ne. Za nekatere zahteve, kot so gozdne ceste, smo ugotovili, da trenutno boljšega predloga od sedanjega sistema nimamo. Izplačila KOPOP smo znižali za 15 % in ne za 30 % ter dovolili nove vstope. Vse preostale zahteve smo razdelili po sklopih, vsebinah, direktoratih, saj moramo pregledati celotno zakonodajo. Še naprej imamo redne sestanke, na katerih so nevladne kmetijske organizacije vključene pri oblikovanju stališč in sprejemanju odločitev. Želimo se osredotočiti na kmetijsko politiko po letu 2028 in na novo SKP. Že zdaj se bomo začeli pripravljati, saj vidimo veliko izzivov in stvari, ki jih moramo zastaviti drugače.

Če predstavlja hrana del nacionalne varnosti, bi to morala biti tudi državna zemlja. Banka Slovenije lahko določa, kdo je lahko lastnik posamezne banke, pri zemlji, ki jo daje država v najem, pa nam je vseeno. Prodajo Panvite tujcem je omogočila država, saj je glavno vrednost tega podjetja določala dolgoročna najemna pogodba za kmetijsko zemljo. Brez zemlje Panvita ni vredna nič. Kaj boste spremenili na tem področju?
Ne gledamo samo z vidika kmetijskih zemljišč. Od Panvite je odvisnih tudi veliko kmetov, saj od njih odkupujejo pridelke. To je dodana vrednost podjetja. Ne vem, zakaj je imela država, ko je bila še solastnik, mačehovski odnos do svoje zemlje in podjetij. Pri Panviti država ni imela vpliva glede na predpise in zakone. To je dejstvo. Kako upravljati in vzpostaviti drugačen sistem zemljiške politike, pa je tema, o kateri moramo razpravljati že danes. Menim, da je težava širša od zakonodaje in predpisov – težava je strategija slovenskega kmetijstva. Jo imamo ali nimamo? Ali vemo, kako razpolagati z nekaj tisoč hektarji zemlje? Kako in komu jo razdeliti? Kaj bomo na njej pridelovali? Če te površine razdelimo na manjše njive, pridelava ne bo ekonomična, na kar nas stalno opozarja stroka. Država se mora vprašati, ali si drznemo vzeti pravico in usmerjati tiste, ki bodo vzpostavljali nove zakupne pogodbe, in določiti, kaj naj tam pridelujejo? Te strategije nimamo. Ne obljubljam, da jo bomo imeli čez eno leto, toda druge vizije v tej realnosti ni.

»Povprečna slovenska kmetija ima okoli osem hektarjev. V strategiji si lahko postavimo ambiciozen cilj 15 hektarjev, česar sicer ne bomo dosegli, bomo pa prišli vsaj do 10 hektarjev. In da pridemo do tega, ni rešitev v prepovedi tujim podjetjem vlagati v Slovenijo in dobiti v upravljanje državna zemljišča, ampak se moramo mi bolje dogovoriti, kako upravljati z lastnimi zemljišči.«

Pripravila: Tevž Tavčar, Barbara Remec