Država, ki je v svetu suverena in ima svojo identiteto, je zagotovo država, ki zna in mora poskrbeti za lastno suverenost, pa naj bo to obrambna, zdravstvena in navsezadnje tudi prehranska. Kaj se dogaja z našo državo? Vse bolj očitno je, da so nam izrazi suverenosti postali neznanka ali pa jih sploh ne poznamo. Ker sem kmet, bom spregovoril o mojem mišljenju glede na vse prodaje podjetij, ki se nanašajo na agroživilstvo ali celo na osnovno sredstvo v kmetijstvu, to je seveda kmetijska zemlja.

Že ob prvem večjem prevzemu slovenske živilske industrije (Tovarna sladkorja Ormož) je bilo ugotovljeno, da je obstoj domače živilske industrije strateški interes naše države in z razprodajo le-te bo padlo slovensko kmetijstvo. Zanimiva ugotovitev, ki zagotovo drži in kar potrjujejo tudi vsi podatki, ki kažejo, da slovensko kmetijstvo pada še danes, kajti vsako leto je prehranska varnost države manjša, kaj šele samooskrba. Seveda se je od prodaje TSO prodalo še veliko strateško pomembnih slovenskih živilskopredelovalnih podjetij, na katere smo (bili) tako ali drugače vezani slovenski kmetje.
Mercator, Perutnina Ptuj, Droga Kolinska, pivovarni Laško in Union, Ljubljanske mlekarne, Žito, Fructal, Radenska – vse to so blagovne znamke, ki so bile včasih odraz »našega«.

Ne morem mimo vprašanja, kaj je botrovalo temu, da so posamezniki postajali lastniki živilskopredelovalne industrije, čeprav vemo, da so kmetijske zadruge, ki naj bi bile steber slovenskega kmetijstva, po nastanku samostojne Slovenije, postale pomemben lastnik v deležih v posameznih živilskopredelovalnih podjetjih. Strinjam se s tistimi, ki so takrat dejali: »Velik dan za slovensko zadružništvo, vendar obstaja strah, da ne bodo znale s tem gospodariti,« in prav to se je pokazalo skozi čas. Ob tem bi morali del odgovornosti prevzeti tudi kmetje, kajti kmetje smo člani zadrug in tudi mi smo dovolili dejanja, ki so privedla do prodaje lahko pridobljenih deležev v živilskopredelovalnih podjetjih. Jokati in od nekoga danes zahtevati, da ne sme prodati svoje lastnine, ne glede na to, po kakšni vrednosti je prišel do nje, pa je prav gotovo odraz neznanja in nepoznavanja delovanja gospodarskih družb in sistemov.

Ko prebiram razne izjave, so me nasmejale tiste glede naložb v verige oskrbe s hrano od kmetije do trgovske police, ki bodo višje v verigi temeljile na domači surovini. Vse lepo in prav, vendar bi se ob tem morali tudi zadružniki zavedati in prevzeti tudi odgovornost, da prihaja do stanja, kot ga imamo. Torej s prodajo svojih deležev v podjetjih so zadruge omogočile razprodajo le-teh. Sprašujem se tudi, zakaj sedaj zadruge ponovno niso stopile skupaj in odkupile deležev teh podjetij, zakaj jih morajo kupiti tujci?
In če sem že nasmejan od izjav, prav tako ne morem mimo dejstva, da ministrica v času vseh prevzemov (podjetij in državnih zemljišč) dopustuje ravno na dan, ko se soočijo mnenja in pojasnjujejo nastale situacije, niti mimo izjav njenega novega namestnika, ki vprašanja težko komentira. Pa ne gre mu zameriti, predvsem pa se tu vidi odziv politike na suverenost države, kamor spada tudi prehranska varnost. Zagotovo bi politika morala biti v stiku z živilskopredelovalno industrijo, prav tako pa tudi s predstavniki kmetov. Lahko ugotavljam, da te komunikacije ni.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Osebno pričakujem, da bo v prihodnje še naprej prihajalo do prodaje živilskopredelovalnih podjetij in to zagotovo tujim lastnikom, kajti načelnega zavedanja o pomenu lastne suverenosti v Sloveniji ni. Kot že na začetku povedano, bo slovensko kmetijstvo še naprej padalo, mi bomo pa očitno zaupali tujcem in verjeli, da bodo poskrbeli za nas kmete. Lahko rečem, da bodo, pa naj vsak to razume, kot razume.

Kolumno pripravlja: ZSPM